Prešernov dan - slovenski kulturni praznik

Na dan, ko je France Prešeren zaprl oči – 8. februarja 1849 v Kranju –, Slovenija že več kot pol stoletja obeležuje kulturni praznik. To ni le spomin na pesnika. Je dan, ki v resnici praznuje nekaj širšega: dejstvo, da obstajamo kot narod s svojim jezikom, svojo literaturo in svojo zavestjo. Besede, ki jih je Prešeren zapisal pred skoraj dvesto leti, še danes odmevajo v nas – in to ni fraza, temveč izkušnja vsakogar, ki je kadarkoli prislunil Zdravljici ob primernem trenutku.

Kdo je bil France Prešeren

Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v Vrbi na Gorenjskem, v kmečki družini, ki si je nekako privoščila, da najstarejšega sina pošlje v šole. Študiral je pravo na Dunaju, a njegovo srce je bilo pri poeziji. In prav tu se začne zgodba, ki je za Prešerna značilna: razkol med tem, kar je moral delati, in tem, kar je hotel biti. Odvetniški poklic mu je prinašal kruh, poezija pa žalost – a tudi nesmrtnost.

Njegovo življenje ni bilo srečno v konvencionalnem smislu. Ljubezenska trpljenja – zlasti neuresničena ljubezen do Julije Primic – so postala del narodne mitologije. Pil je. Živel je v revščini. Umrl je pri oseminštiridesetih letih, onemogel in skoraj pozabljen. A v naslednjih desetletjih so njegove pesmi postale temelj slovenske nacionalne identitete.

Zakaj praznujemo prav ta dan

Prešernov dan kot kulturni praznik je bil prvič uradno obeležen leta 1945, ko so ga razglasili za dan slovenske kulture. Izbira datuma – dan smrti, ne rojstva – ni naključna. V romantični tradiciji, ki ji je Prešeren pripadal, je smrt pesnika pomenila vstop v večnost. Datum smrti je bil razumljen kot dan, ko je delo pesnika postalo dokončno – zaokroženo in nespremenljivo. Od leta 1991 je Prešernov dan tudi dela prost dan, kar pomeni, da na ta dan ne delajo niti trgovine niti uradi.

Na ta dan podeljujejo Prešernove nagrade – najvišja državna priznanja za izjemne dosežke na področju kulture in umetnosti. Nagrada je bila ustanovljena leta 1947 in je od takrat postala merilo umetniške odličnosti v Sloveniji. Prejemniki so slikarji, pisatelji, glasbeniki, gledališčniki, filmski ustvarjalci, arhitekti. Seznam nagrajencev je v resnici pregled najboljšega, kar je slovenska kultura ustvarila v zadnjih osemdesetih letih.

Zdravljica – himna, ki presega meje

Prešernova najpomembnejša zapuščina v javnem življenju je nedvomno Zdravljica. Sedma kitica te pesmi – »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan« – je besedilo slovenske himne. Zanimivo je, da Zdravljica ni nacionalistična pesem. Ravno nasprotno: je kozmopolitska, odprta, naklonjena vsem narodom sveta. V času, ko so evropski narodi drug drugemu zapirali vrata, je Prešeren pisal o prijateljstvu in bratstvu med narodi. To pesem so leta 1991 izbrali za himno tudi zato, ker je odražala Slovenijo, kakršna je hotela biti – majhna, a razsvetljena.

Manj znano je, da je avstrijska cenzura Zdravljico sprva prepovedala – besedilo se jim je zdelo preveč revolucionarno. Šele po Prešernovi smrti je bila pesem objavljena v celoti. Ironija usode: besedilo, ki ga je imperij želel utišati, je postalo himna države, ki se je iz njega rodila.

Kako praznujemo

Prešernov dan je med vsemi slovenskimi prazniki morda tisti, ki ga najlažje praznujemo »narobe« – torej ga ne praznujemo, temveč preprosto ne delamo. Za marsikoga je to le še en prost dan sredi tedna, priložnost za smučanje ali popoldansko kavo. A v kulturnih institucijah je ta dan živ. Slovenska filharmonija, SNG Drama, galerije in knjižnice po vsej državi organizirajo posebne programe. V Kranju, kjer je Prešeren pokopan, poteka tradicionalna slovesnost pri njegovem grobu. V šolah otroci recitirajo njegove pesmi – nekateri s srcem, drugi z naveličanostjo, ki je za najstnike povsem normalna.

Osrednja državna proslava se že leta odvija v Cankarjevem domu v Ljubljani ali na Prešernovem trgu. Zadnja leta se v kulturnih krogih odpira razprava o tem, ali je Prešernov dan dovolj živ – ali pa je postal le ritualen, prazen obred brez prave vsebine. Ta razprava je zdrava. Vsak narod mora občasno premisliti, kaj mu prazniki pomenijo.

Prešeren danes

Zanimivo je, kako se Prešernov lik spreminja z generacijami. Za starejše je to nedotakljiv nacionalni simbol. Za mlajše je pogosto simbol šolske obveznosti – pesnik, ki so se ga morali učiti na pamet. A med tema dvema skrajnostma je prostor za resno srečanje z njegovim delom. Sonetni venec, Krst pri Savici, Gazele – to niso le šolske naloge. So literarna dela, ki zdržijo branje in ponovno branje. In morda je prav to najboljši način praznovanja Prešernovega dne: ne z govorom ali slavnostjo, temveč s tiho uro ob knjigi.