Nekje med sanjami in resničnostjo: Ko je svet objel Sarajevo

Obstajajo trenutki v zgodovini, ki se z distance časa zdijo skoraj mitološki, kot da bi pripadali nekemu drugemu vesolju, ne pa stvarni, pogosto surovi kroniki Balkana. Ko danes gledamo obledele posnetke tistega mrzlega februarja leta 1984, nas preveva nenavaden, skoraj nelogičen občutek. Ne gre le za tisto klasično nostalgijo po "dobrih starih časih", ki na področju nekdanje Jugoslavije pogosto služi kot filter za selektivno pozabljanje, temveč za golo dejstvo, da je Sarajevo za dva na videz neskončna tedna postalo središče sveta. Mesto, ki ga bo le osem let pozneje svet spoznal po srhljivih posnetkih obleganja, je takrat stalo na svetovnem odru kot simbol miru in olimpijskega duha. In kar je morda najbolj fascinantno – zdelo se je, da vsa ta retorika o bratstvu in enotnosti vsaj tistih nekaj dni ni bila zgolj prazna politična floskula.

Če bi danes iskali tisti zadnji "zlati trenutek" Jugoslavije, preden je njen ekonomski in nacionalni ustroj začel nepovratno pokati po vseh šivih, bi ga našli prav na stadionu Koševo. To ni bila le športna prireditev; bila je labodja pesem neke ideje, ki je v svojem zadnjem velikem dejanju zasijala močneje kot kdajkoli prej.

Čudežni sneg in bitka s časom, ki je postala osebna

Zanimivo je, kako spomin z leti rad gladi ostre robove. Danes se iger spominjamo kot popolno organiziranega spektakla, a realnost v dneh pred uradnim odprtjem je bila vse prej kot idilična. Sarajevo, sicer znano po svojih neizprosnih zimah, je bilo tistega leta do zadnjega trenutka nenavadno suho. Organizacijski komite je bil na robu živčnega zloma. Zelene strmine Bjelašnice in Jahorine so delovale skoraj posmehljivo, medtem ko so tuji mediji že začeli pisati cinične naslove o "zimskih igrah brez zime". Strah pred mednarodno sramoto je bil otipljiv.

Nato pa se je, kot bi scenarij pisal nekdo, ki obožuje filmske zasulte, zgodil preobrat. V noči pred odprtjem se je nebo končno usmililo mesta. Sneg ni le rahlo naletaval; sipal se je s takšno silovitostjo, da je ironično ogrozil samo izvedbo tekmovanj. In tu pridemo do tistega detajla, ki morda najbolje definira famozno "dušo Sarajeva" – nekega kolektivnega ponosa, ki ga tuji opazovalci nikoli niso mogli povsem dešifrirati.

Namesto da bi organizatorji obupali pod težo snežnih nanosov, se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Na ulice in proge so sredi noči s svojimi lopatami stopili navadni meščani. Tisoče Sarajevčanov je v mrazu in snegu celo noč čistilo mesto, da bi svet zjutraj pričakala bela pravljica. To niso bili le delavci komunalnih služb, ki bi opravljali svojo dolžnost; to so bili ljudje, ki so čutili, da je ugled mesta njihova osebna odgovornost. Takšne požrtvovalnosti se ne da ukazati z dekretom partije. Takrat se je rodil tisti pravi olimpijski duh, ki je prekašal vse protokole.

Geopolitika na ledu: Sarajevo kot otok sredi hladne vojne

Da bi zares razumeli težo teh iger, jih moramo postaviti v kontekst časa. Svet je bil takrat globoko zamrznjen v hladni vojni. Poletne igre v Moskvi leta 1980 je bojkotiral Zahod, igre v Los Angelesu leta 1984 pa je pozneje bojkotiral Vzhod. Jugoslavija je kot vodilna sila Gibanja neuvrščenih stala nekje vmes – kot edini nevtralni teren, kjer so se športniki obeh blokov sploh lahko srečali iz oči v oči.

Ko se je na stadionu vila delegacija Sovjetske zveze in malo za njo ekipa ZDA, je bilo to več kot le športna promenada. Bilo je tiho, krhko premirje. Sarajevo je s svojo multikulturno krajino, kjer so se v istem kadru zvrstili minareti, pravoslavne in katoliške cerkve, delovalo kot edini logični gostitelj te sprave. Predsednik MOK, Juan Antonio Samaranch, je to takoj začutil. Njegova kasnejša, skoraj očetovska navezanost na to mesto ni bila naključna ali zgolj diplomatska vljudnost. Sarajevo mu je dalo tisto, kar mu visoka politika ni mogla: pristno človečnost.

Legendarni Vučko in heroj Jure

Noben zapis o teh igrah preprosto ne more mimo dveh ikon, ki sta zaznamovali generacije. Prvi je Vučko. Slovenski akademski slikar Jože Trobec je ustvaril maskoto, ki je v tistem času veljala za precej drzno potezo. Namesto kakšnega prikupnega, varnega medvedka je narisal volka – žival, ki v bosanski folklori simbolizira neustrašnost, a tudi nevarnost. S svojim nagajivim nasmehom in tistim znamenitim hripavim vzklikom "Sarajevooooo", ki mu je glas posodil Zdravko Čolić, je Vučko postal verjetno najbolj prepoznavna figura v zgodovini zimskega športa.

Drugi ključni moment, ki je definiral igre, pa je seveda srebrna medalja Jureta Franka. Tisti legendarni transparenti "Volimo Jureka više od bureka" niso bili le posrečena rima, ampak dokaz, kako so te igre vsaj za trenutek izbrisale republiške meje in notranja trenja. Slovenec na bosanskem snegu je postal absolutni nacionalni heroj. Danes, ko gledamo nazaj na razpad države, se zdi ta stopnja poenotenja skoraj nadrealistična, a takrat je bila še kako resnična.

Odprtje, ki je obljubljalo prihodnost (in sence, ki so sledile)

Sama ceremonija na stadionu Koševo je bila fascinanten preplet skromnosti in dostojanstva. Ko je hrvaška drsalka Sanda Dubravčić lahkotno stekla po stopnicah, da bi prižgala ogenj, je bila slika popolna. Brez današnjega kičastega tehnološkega blišča, a z neverjetnim nabojem čustev. Jugoslavija se je svetu predstavila natanko tako, kot je želela biti videno: moderna, odprta in sposobna velikih dejanj.

Vendar pa kot urednik težko pišem o tem brez tiste grenkobe, ki jo prinaša zgodovinski spomin. Težko je gledati te barvite posnetke, ne da bi v ozadju videli sence, ki so sledile le nekaj let kasneje. Najbolj boleč simbol te transformacije je morda prav bob steza na Trebeviću. Leta 1984 je bila čudo športne arhitekture in ponos mesta, manj kot desetletje pozneje pa je postala strateški položaj, s katerega so nanj z leteli izstrelki. Dvorana Zetra, kjer so odmevali aplavzi umetnostnim drsalcem, je zgorela do tal. Olimpijski muzej je postal tarča.

Zato odprtja iger v Sarajevu danes ne moremo razumeti le kot suhoparen zgodovinski dogodek. Je boleč opomin na to, kako krhka je civilizacija. Je dokaz, kako hitro se lahko vrhunec človeškega sodelovanja sprevrže v najgloblje brezno sovraštva. A kljub temu, ali pa morda ravno zaradi te tragedije, spomin na Sarajevo '84 v nas še vedno nekaj premakne.

Morda je prav to tista prava, nematerialna dediščina teh iger. To niso medalje, zgrajeni hoteli ali politični prestiž izrabljene države. Ostal je tisti redek občutek, da je bilo vse to nekoč resnično mogoče. Da smo bili, vsaj tistih štirinajst dni, boljša različica samih sebe. In če smo bili sposobni takšne enotnosti pod pritiskom snega in geopolitike takrat, ali upamo verjeti, da ta potencial v ljudeh še vedno nekje tli?