Ko papež podpiše vojno napoved: Kako je Vatikan Elizabeto I. potisnil v kot

V današnjem svetu, kjer so verski spori večinoma omejeni na teološke debate ali kulturne boje, si težko predstavljamo trenutek, ko je en sam list papirja iz Rima dejansko pomenil poziv k državnemu udaru. Ko je papež Pij V. 25. februarja 1570 podpisal bulo Regnans in Excelsis, ni le izobčil angleške kraljice Elizabete I., temveč je sprožil politično bombo, ki je za desetletja določila usodo britanskega otočja. To ni bila le cerkvena kazen; bila je neposredna provokacija, ki je angleške katoličane čez noč spremenila v potencialne državne sovražnike.

Mnogi pozabljajo, da Elizabeta na začetku svoje poti ni bila radikalna preganjalka katolikov. Prvo desetletje njene vladavine je zaznamovala politika "via media" – srednja pot, s katero je poskušala ohraniti mir v državi, kjer so bili spomini na grmade njene sestre Marije še kako živi. Papeževa poteza je to krhko premirje raztreščila. Z enim zamahom peresa je Pij V. vernike postavil pred nemogočo izbiro: ali bodo zvesti Bogu in papežu ali pa svoji kraljici. Srednje poti ni bilo več.

"Služabnica kriminala" in teološki blagoslov za atentat

Besedilo dokumenta ni skoparilo z žaljivkami. Pij V. je Elizabeto označil za "domnevno kraljico" in za "služabnico kriminala". Pod žaljivim tonom so se skrivale tri konkretne točke. Prvič, kraljica je bila uradno razglašena za heretinjo. Drugič, podanikom je bilo prepovedano ubogati njene zakone. In tretjič, morda najpomembneje: kdor bi ji ostal zvest, bi bil prav tako izobčen.

To ni bila le duhovna grožnja. V tistem času je odvezava podanikov od prisege zvestobe pomenila, da je vsak poskus umora kraljice postal moralno sprejemljivo dejanje, skorajda pobožna dolžnost. Vatikan je s tem dal teološko kritje vsem kasnejšim zarotnikom. Ridolfijeva zarota leta 1571 in kasnejša Babingtonova spletka leta 1586, ki je na koncu stala glave Marijo Stuart, sta črpali legitimnost prav iz tega papeškega dokumenta.

Vatikanski tajming: Prepozno za revolucijo

Če bi v Vatikanu imeli boljše obveščevalce, bi bulo izdali vsaj pol leta prej. Ironično je, da je dokument v London prišel šele po tem, ko je Elizabeta že zadušila vstajo severnih grofov. Grofa Westmorland in Northumberland sta konec leta 1569 dvignila orožje prav z namenom restavracije katolicizma, a sta bila poražena, še preden sta dobila papežev uradni blagoslov.

Ko je bula končno postala javna, so bili voditelji upora že na begu ali v ječah. Namesto da bi dokument podžgal revolucijo, je služil le kot popoln izgovor za Elizabetine svetovalce, da so začeli neusmiljen lov na "notranje sovražnike". Katolicizem v Angliji po letu 1570 ni bil več le drugačna vera, temveč je postal sinonim za izdajo.

Walsinghamovi vohuni in smrtna kazen za papir

Odziv angleškega parlamenta je bil hiter in natančen. Leta 1571 so sprejeli zakon o veleizdaji, ki je določal, da je že samo posedovanje papeške bule na angleških tleh kaznivo s smrtjo. To je bila napoved vojne misijonarjem in jezuitom, ki so se skrivaj tihotapili v državo. Francis Walsingham, kraljičin mojster vohunov, je zgradil mrežo informatorjev, ki bi ji zavidale tudi sodobne obveščevalne službe.

Duhovniki, kot sta bila Edmund Campion in Robert Parsons, so se morali skrivati v t. i. duhovniških luknjah – tesnih prostorih za dvojnimi stenami plemiških dvorcev. Vsak obred, vsaka maša je pomenila tveganje za smrt na vislicah. Verska svoboda, o kateri je Elizabeta sprva vsaj razmišljala, se je umaknila brutalni realnosti nacionalne varnosti.

Tudi katoliški kralji niso bili navdušeni

Zanimivo je, da papeževa poteza ni požela aplavza niti pri največjih katoliških vladarjih tistega časa. Španski kralj Filip II., ki ga zgodovina pomni kot najbolj gorečega branilca vere, je bil nad Pijem V. naravnost ogorčen. Menil je, da je papež ravnal kot zaletav amater, ne da bi se posvetoval s tistimi, ki bi morali to bulo dejansko uveljaviti z vojsko.

Filip je pravilno predvidel, da bo dokument le še otežil življenje angleškim katoličanom in zaprl vrata diplomaciji. Francija pa je šla še dlje – bulo so preprosto ignorirali. Pariz je takrat bolj potreboval angleško zavezništvo proti Špancem kot pa papeževo odobravanje. Na koncu je Pij V. s svojo "duhovno bombo" dosegel nasprotno od želenega: Elizabeto je utrdil na prestolu kot simbol angleške neodvisnosti od tujih diktatov.

Krvavi epilog na cerkvenem dvorišču

Prva žrtev te politične igre ni bil kakšen general ali plemič, temveč John Felton, premožen katoličan, ki je verjel, da mora papeževo besedo slišati ves London. 25. maja 1570 je kopijo bule predrzno nabil na vrata škofovske palače v bližini katedrale sv. Pavla. To je bilo samomorilsko dejanje.

Oblasti so ga ujele skoraj takoj. Felton na sojenju ni kazal nobenega obžalovanja; nasprotno, kraljico je v obraz zmerjal z nelegitimno vladarico. Kazen je bila primerna času in teži dejanja. 8. avgusta 1570 so ga na istem mestu, kjer je izobesil dokument, obesili, mu še živemu izrezali utripajoče srce in ga nato razčetverili. Njegova usoda je bila jasno opozorilo vsem, ki bi papeževo avtoriteto postavili nad angleško krono.