Kulturna identiteta, ki se je rodila iz tišine in poraza

Februarja, ko se zima v Sloveniji običajno prevesi v tiste najbolj turobne, sive dni, se narod za trenutek ustavi. Ne ustavijo nas snežni zameti ali politični pretresi, temveč kolektivni spomin na smrt enega samega človeka. Iskreno povedano, zdi se nekoliko nenavadno, skoraj paradoksalno, da svoj osrednji nacionalni praznik kulture obeležujemo na dan pesnikove smrti in ne rojstva. To dejstvo pove o slovenski duši in našem odnosu do trpljenja verjetno več kot katera koli sociološka študija. Ko danes slavimo slovensko kulturo in s ponosom recitiramo verze o svobodi, prehitro pozabimo na turobno realnost tistega četrtkovega jutra leta 1849. To ni bil dan nacionalnega triumfa; bil je dan globoke tišine, osamljenosti in dokončnega fizičnega propada moža, ki ga je življenje lomilo precej dlje in bolj neusmiljeno kot sama bolezen.

France Prešeren namreč ni odšel kot slavljen heroj, obkrožen z lovorjevimi venci, kot ga morda slikajo poznejše romantične upodobitve. Umril je kot utrujen, odrinjen pravnik v Kranju – mestu, ki mu takrat ni predstavljalo umetniškega navdiha, temveč zgolj nujno zatočišče v sili. Zgodba o njegovem koncu ni le suhoparen biografski podatek v šolskih berilih, temveč neprijeten opomin na to, kako pogosto družba prepozna resnično veličino šele takrat, ko ta neha dihati in postane varna za interpretacijo.

Zadnji dnevi v Kranju: daleč od pesniške vzvišenosti

V kolektivni zavesti si romantiko pogosto slikamo s strastjo, zanosom in viteškim bojem za ideale. Vendar je bila realnost Prešernovih zadnjih mesecev pretresljivo daleč od kakršne koli poetične vzvišenosti. Pesnik je bil telesno povsem razvalina. Ciroza jeter, ki se je sprevrgla v vodenico, ga je neusmiljeno prikovala na posteljo v majhni sobi Mayerjeve hiše. To niso bili dnevi snovanja novih mojstrovin, temveč težka, počasna agonija, kjer se je njegov nekoč briljantni um boril s telesnim razpadanjem in, kar je morda še bolj boleče, z uničujočim občutkom osebnega poraza.

Ob smrti je štel komaj 48 let. Za današnje kriterije so to najbolj produktivna leta, zanj pa je bil to konec dolge in strme poti navzdol. Ironija usode je hotela, da je prav on, ki je v Zdravljici tako vizionarsko opeval ljubezen do življenja in povezovanja, zadnje ure preživel v senci globokih razočaranj. Bil je razočaran nad politiko, ki mu ni dala priznanja, nad neuslišano ljubeznijo, ki je postala njegova osebna karma, in nad svojo kariero, ki nikoli ni presegla ravni provincialnega odvetnika. Kranj zanj ni bil kulturna prestolnica; bil je zgolj zadnja, žalostna postaja na poti v neizogibno.

Zapuščina reveža, ki je nevede obogatil narod

Morda najbolj pretresljiv in zgovoren detajl njegovega odhoda ni sama zdravniška diagnoza, temveč uradni popis njegovega premoženja, ki je sledil takoj po pogrebu. Ko so popisovalci vstopili v njegovo skromno sobo, tam niso našli ničesar, kar bi dišalo po blaginji. Ni bilo zlata, ni bilo dragocenosti. Našli so le nekaj ponošenih oblek, nekaj nujnega perila in zajeten kup knjig. To je bilo vse. Gmotna zapuščina človeka, ki je postavil temelje slovenskega knjižnega jezika, je bila vredna manj kot povprečna garderoba takratnega kranjskega meščana.

Ta kričeč kontrast med materialno revščino in neizmernim duhovnim bogastvom, ki ga je zapustil, bi nas moral danes, v dobi materializma, vsaj malo upočasniti. Kako je mogoče, da je človek, ki je definiral slovensko kulturo za stoletja vnaprej, umrl v takšni zapuščenosti? Morda pa je ravno v tem srž umetniškega žrtvovanja – da res vrhunska umetnost ne nastaja v udobju svilenih rjuh, temveč na prepihu eksistencialne stiske. Njegove Poezije so bile edini kapital, ki ga rubežniki niso mogli zapleniti, narod pa je nato potreboval desetletja, da je sploh doumel njihovo pravo vrednost.

Od neprilagojenega posebneža do nedotakljivega mita

Takoj ko je njegovo srce nehalo biti, se je sprožil tisti znani mehanizem, ki ga opazimo pri mnogih genijih: preobrazba iz motečega sodobnika v varen, nedotakljiv mit. Ljudje, ki so ga še včeraj ignorirali ali se mu celo posmehovali, ko je opotekajoč se hodil po ljubljanskih ali kranjskih ulicah, so nenadoma začutili težo njegove praznine. Njegov pogreb 10. februarja je bil nenavadno veličasten, a vendar se ne morem znebiti občutka, da je bil to le kolektivni obliž na slabo vest zaradi brezbrižnosti, ki jo je užival za časa življenja.

Danes Prešernov dan dojemamo kot samoumeven praznik, kot dan za oddih. Postal je del naše nacionalne birokracije. A leta 1849 je bila ideja, da bi ta "pijanec in svobodomiselnež" postal osrednja figura slovenskega panteona, za marsikoga naravnost škandalozna. Cerkev ga je pokopala z določeno mero zadržanosti, meščanstvo pa ga je bralo raje v zasebnosti svojih domov. Prešeren je moral, metaforično rečeno, umreti, da je slovenska ideja sploh lahko zadihala. Šele njegova smrt je sprostila tisto energijo, ki je njegove verze ponesla zunaj ozkih literarnih salonov med navadne ljudi.

Njegova neuslišana saga z Julijo Primic je sčasoma postala nacionalna legenda, njegova bolečina pa del našega splošnega izročila. Ob tem se velja vprašati: ali Slovenci sploh znamo iskreno slaviti uspeh in srečo ali pa nam je intimno veliko bližja tragedija? Morda se nas je Prešeren tako globoko dotaknil prav zato, ker njegovo bolečino razumemo precej lažje kot njegovo intelektualno genialnost.

Kaj nam 8. februar sporoča v sedanjosti?

Ko gledamo nazaj na tisti turobni februar sredi 19. stoletja, ne bi smeli ostati le pri polaganju vencov in uradnih proslavah. Prešernova usoda je tihi, a hkrati kričeč opomnik na našo večno odgovornost do ustvarjalcev, ki so tu in zdaj. Tudi danes med nami verjetno hodijo ljudje z izjemnim uvidom, ki se zapletajo v mreže birokracije, nerazumevanja in osnovnega preživetja, medtem ko mi čakamo na "zgodovinsko distanco", da bi jim priznali pomen.

Praznovati Prešerna pomeni več kot le recitirati himno ob državnih protokolih. Pomeni razumeti visoko ceno, ki jo je plačal za vsako svojo rimo. Njegovo fizično življenje se je res končalo v hladni kranjski zimi, a njegov glas je postal najmočnejši krik identitete, ki ga premoremo. Ob tem pa ostaja tisto neprijetno vprašanje: ali bi danes, če bi ga srečali na ulici – utrujenega, bolnega in brez prebite pare – v njem znali prepoznati velikana? Ali pa bi preprosto stopili mimo in počakali, da nam čas znova pove, koga smo pravzaprav izgubili?