Slovenija se danes rada pohvali kot zgodba o uspehu, a v njenih temeljih ostaja globoka razpoka, ki je uradna politika dolga leta ni želela niti videti, kaj šele zakrpati. Ko govorimo o izbrisu, ne govorimo o oddaljenem zgodovinskem dogodku, temveč o birokratskem zločinu, ki je tisočem ljudem dobesedno ukradel življenja. Še danes, ko se sprehajamo mimo novega spomenika v Ljubljani, se moramo vprašati, kako je mogoče, da je mlada demokracija tako hladnokrvno "izničila" lastne prebivalce.

Birokratski masaker sredi osamosvojitvenega slavja

Medtem ko je večina državljanov leta 1992 še vedno proslavljala samostojnost, se je na hodnikih Ministrstva za notranje zadeve pod taktirko Igorja Bavčarja pripravljal tihi administrativni rez. 26. februarja 1992 je država iz registra stalnih prebivalcev preprosto izbrisala 25.671 oseb. To niso bili tujci, ki bi pravkar prišli čez mejo, ampak sosedje, sodelavci in prijatelji, ki so imeli državljanstva drugih republik nekdanje SFRJ, a so leta ali desetletja živeli in delali v Sloveniji.

Sistem je bil neusmiljen. Tisti, ki v kratkem šestmesečnem roku niso zaprosili za slovensko državljanstvo – bodisi zaradi neobveščenosti, osebnih stisk ali zgolj birokratskih zapletov – so čez noč postali pravni duhovi. Uradniki so njihove kartoteke prenesli v t. i. mrtvo evidenco ali jih celo uničili. Najbolj sprevrženo je bilo, da ljudje o tem niso prejeli nobene odločbe. Nihče jim ni potrkal na vrata in povedal, da nimajo več pravic.

Ko osebna izkaznica postane luknjičast papir

Resnica je udarila šele ob prvem stiku z uradno osebo. Predstavljajte si šok človeka, ki gre podaljšat osebni dokument, uradnik na upravni enoti pa mu pred očmi s tiskarskim luknjačem preluknja izkaznico in mu pove, da v Sloveniji ne obstaja več. Brez dokumentov so ti ljudje v trenutku izgubili vse: pravico do dela, zdravniško pomoč in pokojninsko zavarovanje.

Posledice so bile uničujoče. Ker niso imeli statusa, niso mogli odkupiti stanovanj po takratnem Jazbinškovem zakonu, kar je mnoge pahnilo na rob revščine ali neposredno na ulico. Niso mogli registrirati avtomobila in niso smeli opravljati vozniškega izpita. Postali so ujetniki znotraj meja države, ki so jo imeli za svojo. Če so Slovenijo zapustili, se vanjo niso mogli več vrniti, saj niso imeli veljavnih listin za prestop meje.

Številke, ki bi morale peči vest

Leta 2009 je notranje ministrstvo končno priznalo uradno številko: 25.671 izbrisanih. Med njimi je bilo kar 5.360 otrok. To niso bili le vojaki JLA, kot je desetletja poskušala prikazati desna politična opcija, da bi upravičila ukrep. Med izbrisanimi so bili gradbeni delavci, medicinske sestre, učitelji in celo ljudje, ki so se borili za slovensko samostojnost, a so imeli "napačne" korenine.

Pravni boj za popravo teh krivic je bil sramotno dolg. Ustavno sodišče je že leta 1999 jasno razsodilo, da je bil izbris nezakonit in protiustaven. Namesto da bi politika takrat hitro ukrepala, smo bili priča letom zavlačevanja, hujskanja javnosti in celo sramotnemu referendumu leta 2004, na katerem se je večina glasujočih izrekla proti vrnitvi osnovnih človekovih pravic sočloveku.

Evropska klofuta in spomenik v obliki črke Ć

Šele ko je zadeva prišla do Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu, se je država zganila. Sodba v primeru Kurić in ostali proti Sloveniji iz leta 2012 je bila jasna: Slovenija je kršila človekove pravice. Država je morala vzpostaviti odškodninsko shemo, ki pa je bila za mnoge žaljiva. 50 evrov za vsak mesec izbrisa ne more povrniti tridesetih let negotovosti, izgubljenih karier in uničenega zdravja.

Uradno opravičilo smo čakali polna tri desetletja. Šele leta 2022 je takratni predsednik Borut Pahor v imenu države javno priznal krivdo. To je bil nujen, a močno zakasnel korak. Leto kasneje je Ljubljana dobila spomenik v obliki črke Ć, ki stoji v Centru Rog. Ta črka, ki je slovenska abeceda ne pozna, je bila za tisoče ljudi usodna – bila je ločnica med tistimi, ki so bili obravnavani kot "naši", in tistimi, ki jih je birokracija poskušala izbrisati iz zgodovine.

Zgodba o izbrisanih se ni končala s spomenikom ali odškodnino. Številni posamezniki še danes bijejo bitke na sodiščih, mnogi pa so umrli, ne da bi dočakali pravico ali vsaj vrnitev statusa v državi, v kateri so si ustvarili dom.