Münchenska pivnica, kjer se je rodilo zlo: Večer, ko je Hitler prepričal množico
V današnjem času, ko se politični populizem ponovno širi prek družbenih omrežij in kratkih videoposnetkov, se je koristno vrniti v zakajeno dvorano münchenske pivnice pred dobrim stoletjem. Tam se namreč ni odvila le običajna politična debata, temveč se je rodil mehanizem, ki je kasneje v pepel spremenil celo celino. Marsikdo si vzpon nacizma predstavlja kot nenaden blisk, a resnica je bolj banalna in srhljiva – začelo se je s pivom, pretepi in premišljeno propagando v srcu Bavarske.
Nemčija je bila leta 1920 v razsulu. Ljudje so bili lačni, ponižani zaradi določil versajske mirovne pogodbe in besni na vlado v Berlinu. München je takrat deloval kot lonec na pritisk, poln demobiliziranih vojakov in razočaranih delavcev. V tem kaosu je majhna, skoraj nepomembna Nemška delavska stranka (DAP), ki jo je vodil ključavničar Anton Drexler, dobila novega govornika. Adolf Hitler, takrat še brez uradne funkcije predsednika, je hitro ugotovil, da ljudje ne potrebujejo zapletenih analiz, temveč jasne sovražnike in radikalne obljube.
Tveganje v Hofbräuhausu: Od peščice do tisočev
Do tistega usodnega 24. februarja 1920 so se člani stranke dobivali v majhnih prostorih, kjer jih je poslušalo morda trideset ali štirideset ljudi. Odločitev, da najamejo ogromno slavnostno dvorano v sloviti pivnici Hofbräuhaus, je bila za marsikoga v stranki čista norost. Najemnina je bila visoka, tveganje, da bo dvorana zevala prazna, pa še večje. A strah je bil odveč. V dvorano se je nagnetlo okoli 2000 ljudi, med njimi pa niso bili le simpatizerji, temveč tudi glasni nasprotniki, komunisti in socialdemokrati, pripravljeni na spopad.
Vzdušje je bilo vse prej kot kulturno. Poročila pričajo o tem, da so po dvorani redno leteli vrčki piva, stoli in pesti. Prav tam so se izoblikovali zametki jurišnih odredov (SA) – skupine moških z gumijevkami, ki so s silo utišali vsakogar, ki si je upal ugovarjati govorniku. Hitler je kljub vsesplošnemu kaosu govoril več ur. Bil je v svojem elementu, saj je ugotovil, da hrup in nasilje le še stopnjujeta fanatizem njegovih privržencev.
Program v 25 točkah: Za vsakega nekaj, za Jude nič
Tistega večera je Hitler prvič javno prebral zloglasni program v 25 točkah. Dokument, ki sta ga sestavila z Drexlerjem, je bil mojstrovina politične manipulacije. Sestavljen je bil tako, da je nagovarjal vse – od revnega delavca do nacionalističnega častnika. Zahtevali so razveljavitev mirovnih pogodb, združitev vseh Nemcev v eno državo in celo nacionalizacijo velikih podjetij, kar je zvenelo skoraj komunistično.
Vendar je bila v ozadju vseh teh obljub temačna rdeča nit: izključevanje. Četrta točka programa je bila povsem jasna – državljan je lahko le tisti, ki je "nemške krvi", kar je avtomatično pomenilo odvzem vseh pravic Judom. Vsako točko, ki jo je Hitler prebral, je množica pospremila z oglušujočim odobravanjem. Kasneje, ko je stranka potrebovala denar bogatih industrialcev, so socialistične točke o delitvi dobička preprosto prezrli ali pa jih interpretirali po svoje.
Rojstvo kratice NSDAP in nove ikonografije
Na tem zborovanju se je stranka tudi uradno preimenovala. Imenu so dodali pridevnik "nacionalsocialistična" in tako dobili kratico NSDAP. To ni bila le kozmetična poprava, temveč strateška poteza, s katero so želeli pridobiti volivce tako levice kot desnice. Hitler je razumel moč blagovne znamke, še preden se je ta izraz uveljavil. Kmalu po uspehu v Hofbräuhausu je stranka posvojila tudi rdečo zastavo s kljukastim križem v belem krogu, ki je postala njihov zaščitni znak.
Ta vizualni in retorični preskok je bil ključen za njihov uspeh. Brez Hitlerjeve sposobnosti, da v zakajeni pivnici kanalizira gnev množice v organizirano sovraštvo, bi DAP verjetno ostala le ena od številnih obskurnih skupin tistega časa. Namesto tega so dobili zagon, ki ga ni bilo več mogoče ustaviti s klasičnimi političnimi sredstvi.
Policijsko poročilo in začetek konca
Zanimivo je brati takratna poročila münchenske policije. Njihovi agenti, ki so bili prisotni na shodu, so zapisali, da je bil dogodek izjemno uspešen in da je Hitler pokazal fanatično gorečnost. Niso se motili. Do konca leta 1920 se je število članov stranke podeseterilo in naraslo na 2000. Program v 25 točkah je Hitler kasneje razglasil za nespremenljivega, čeprav ga je v praksi kršil, kadar koli mu je to ustrezalo.
Hofbräuhaus je za naciste postal sveti kraj. Vsako leto so se vračali tja, da bi proslavili obletnico tega večera, vse dokler zavezniške bombe med drugo svetovno vojno niso dvorane spremenile v ruševine. Danes je pivnica ponovno polna turistov, ki pijejo pivo na istih mestih, kjer se je pred stoletjem začelo eno najtemnejših poglavij človeštva – to je dokaz, da zgodovina včasih spi v najbolj vsakdanjih prostorih.
