Padec Ferdinanda Marcosa: Kako se je zrušila filipinska diktatura

Ko se danes spominjamo padca diktatur, pogosto pozabljamo, kako tanka je bila črta med mirno tranzicijo in krvavo kopeljo. Filipinska zgodba iz leta 1986 ni le lekcija iz zgodovine, ampak neusprosen opomin, da se tudi najmočnejši režimi sesujejo v prah, ko se vojska odloči, da ne bo več streljala na lastne sosede. Ferdinand Marcos je tistega torka, 25. februarja 1986, spoznal, da mu niti tanki niti ameriško prijateljstvo ne morejo več kupiti časa.

Beg v havajsko izgnanstvo s pomočjo ameriških helikopterjev ni bil le osebni poraz človeka, ki je Filipinom vladal dve desetletji. Bil je konec obdobja, v katerem je Manila služila kot strateška šahovnica Washingtona v Tihem oceanu. Revolucija EDSA, kot so poimenovali štiridnevne proteste, je na oblast prinesla Corazon Aquino, a so v ozadju te ljudske zmage stali hladni vojaški izračuni in diplomatski pritiski, ki so se stopnjevali do vrelišča.

Ko računalniki povedo resnico

Vse se je začelo z volilno farso 7. februarja 1986. Marcos je predčasne volitve razpisal samozavestno, prepričan, da bo z nadzorom nad državno volilno komisijo (Comelec) zlahka utišal opozicijo. Nasproti mu je stala Corazon Aquino, vdova umorjenega senatorja Benigna Aquina mlajšega. Njen simbol je bila rumena barva, ki je preplavila ulice Manile in postala vizualni znak upora proti režimu, ki je leta 1983 na letališki stezi hladnokrvno odstranil njenega moža.

Prevara na voliščih je bila tako očitna, da je povzročila upor znotraj samega sistema. Prelomni trenutek se je zgodil, ko je 30 računalniških tehnikov volilne komisije sredi štetja glasov preprosto vstalo in zapustilo svoja delovna mesta. Javnosti so sporočili, da se s podatki manipulira v korist Marcosa. Ko je neodvisno telo Namfrel razglasilo zmago Aquinove, uradni Comelec pa zmago Marcosa, je Filipinska škofovska konferenca z neobičajno ostrim pastirskim pismom režimu odrekla moralno legitimnost.

Dva tabora in živi zid na aveniji EDSA

Režim je začel pokati po šivih 22. februarja, ko sta obrambni minister Juan Ponce Enrile in namestnik načelnika generalštaba Fidel Ramos javno prestopila na stran opozicije. Zabarikadirala sta se v vojaški taborišči Aguinaldo in Crame ob glavni mestni prometnici EDSA. Marcos je besnel in po televiziji grozil z uničenjem "upornikov", vendar je podcenil moč Cerkve. Kardinal Jaime Sin je prek radia Veritas pozval Filipince, naj s telesi zaščitijo vojaka, ki sta obrnila hrbet diktatorju.

Rezultat je bil osupljiv: na aveniji EDSA se je zbralo več sto tisoč ljudi. Ko so tanki generala Fabiana Vera, zvestega Marcosu, poskušali doseči taborišči, so naleteli na nune z rožnimi venci in civiliste, ki so jim ponujali hrano in cvetje. To ni bila le pasivna odpornost, ampak psihološki zlom vojaške discipline. Piloti letalskih sil, ki so dobili ukaz za bombardiranje uporniških položajev, so raje pristali na letališčih pod nadzorom opozicije ali pa preprosto zavrnili izvedbo napada.

Bizarne podobe dveh priseg

Torek, 25. februar, je ponudil enega najbolj nenavadnih prizorov v politični zgodovini: v istem mestu sta v razmaku ene ure prisegla dva predsednika. Corazon Aquino je svojo slovesnost opravila v klubu Filipino v predelu Greenhills. Obkrožena s tujimi diplomati in vojaškimi poveljniki je postala prva predsednica Filipinov, kar je pomenilo, da je svetovna javnost že izbrala svojo stran.

Uro kasneje je v predsedniški palači Malacañang potekala bizarna inavguracija Ferdinanda Marcosa. Prenos na edini preostali državni televiziji je bil prekinjen ravno v trenutku, ko je Marcos dvignil roko za prisego, saj so uporniki zavzeli oddajnik. Na balkonu palače je nagovarjal peščico prestrašenih privržencev, medtem ko so se le nekaj kilometrov stran množice že pripravljale na vdor v njegovo rezidenco. Bil je predsednik brez države in vrhovni poveljnik brez vojske.

Telefonski klic, ki je končal agonijo

Zadnji udarec ni prišel z ulice, ampak po telefonu iz Washingtona. Ameriški senator Paul Laxalt, ki je govoril v imenu predsednika Ronalda Reagana, je bil brutalen: "Mislim, da morate presekati in to storiti čisto." Marcos je razumel sporočilo – ameriška zaščita, ki mu je zagotavljala moč od leta 1965, je izpuhtela. Družina je v paniki začela pakirati vse, kar je bilo mogoče odnesti: od gotovine in zlata do osebnih dragocenosti.

Zvečer so na vrtu palače pristali štirje ameriški helikopterji Sikorsky. Marcos, njegova žena Imelda in najožji krog so pobegnili v bazo Clark, od koder so naslednji dan poleteli proti Havajem. Ko so protestniki končno vstopili v zapuščeno palačo, so odkrili razkošje, ki je mejilo na norost. V zasebnih prostorih Imelde Marcos so našli več kot tisoč parov čevljev in stotine dizajnerskih oblek, medtem ko so na mizi še vedno stali napol pojedeni obroki, ki so jih zapustili v naglici.

Ferdinand Marcos je umrl tri leta kasneje v Honoluluju, ne da bi se kdaj vrnil na Filipine kot svoboden človek. Njegov odhod je pustil državo v globokih dolgovih, a s pomembnim spoznanjem: nobena vojaška sila ni močnejša od množice, ki se neha bati. Danes se zdi skoraj ironično, da so prav tisti čevlji v palači postali močnejši simbol njegove vladavine kot vsi njegovi politični dekreti skupaj.