Ko danes stojite na robu Velikega kanjona in zrete v neskončno globino rdečih skal, se zdi skoraj nemogoče, da bi si kdo tam upal postaviti rudnik ali zasebno ograjo. A zgodovina nas uči, da človeški pohlep nima meja, niti ko gre za naravne čudeže. Če leta 1919 ne bi prišlo do odločilnega političnega premika, bi bila ta mogočna razpoka v zemlji danes verjetno posejana z rudarskimi jaški in turističnimi mitnicami lokalnih mogotcev.

Bitka za vsak meter razgleda

Pot do uradne zaščite je bila vse prej kot gladka. Arizona je status zvezne države dobila šele leta 1912, takratni prebivalci pa so na Divji zahod gledali predvsem kot na vir naravnih surovin. Za lokalne politike in podjetnike kanjon ni bil "svetišče narave", temveč ogromno najdišče bakra in azbesta. Ideja, da bi to območje preprosto pustili pri miru, se jim je zdela gospodarsko nesmiselna, če ne celo škodljiva.

Prvi resen poskus zaščite se je zgodil že leta 1882, ko je senator Benjamin Harrison v kongresu predlagal ustanovitev parka. Predlog je bil zavrnjen. Harrison se ni vdal in je pozneje kot predsednik leta 1893 območje razglasil za gozdni rezervat. To je sicer ustavilo najbolj agresivno sečnjo, rudarjenja pa ne. Status narodnega parka je bil nujen, saj je le ta prinašal zvezno upravo, ki bi lahko dejansko prepovedala izkoriščanje rudnin.

Rooseveltov "vse ali nič"

Preobrat se je zgodil leta 1903, ko je v Arizono prišel Theodore Roosevelt. Predsednik, ki je bil znan po svoji ljubezni do divjine, je bil nad videnim tako prevzet, da je v svojem govoru jasno povedal: "Pustite ga takšnega, kot je. Ne morete ga izboljšati." Ker pa je bil kongres še vedno pod vplivom lobijev, Roosevelt ni čakal na njihovo odobritev.

Leta 1908 je izkoristil zakon o starinah (Antiquities Act) in kanjon razglasil za nacionalni spomenik. S to potezo je zaobšel politično blokado in pod zaščito postavil približno 3200 kvadratnih kilometrov ozemlja. Čeprav je bila to velika zmaga, je bil status spomenika le polovična rešitev – brez proračuna in brez prave ekipe na terenu so se pravni spori z zasebniki vlekli še celo desetletje.

Podjetnik, ki je hotel imeti kanjon zase

Največji trn v peti zvezni vladi je bil Ralph Henry Cameron. Ta možakar ni bil le podjetnik, ampak pozneje celo senator, ki je kanjon razumel kot svojo zasebno lastnino. Cameron je imel v rokah ključne dele poti Bright Angel Trail. Vsakemu turistu, ki se je želel spustiti proti reki Kolorado, je zaračunaval mitnino. Da bi ohranil nadzor, je na strateških točkah postavljal fiktivne rudarske zahtevke, s katerimi je blokiral dostop državnim uslužbencem.

Njegova trmoglavost je šla tako daleč, da so se pravni spori končali šele na vrhovnem sodišču ZDA. Šele ko je Woodrow Wilson 26. februarja 1919 končno podpisal zakon o narodnem parku, je novoustanovljena Služba narodnih parkov dobila pravno moč, da Camerona in njegove nezakonite objekte dokončno odstrani s poti.

Od kočij do luksuznih hotelov

Turizem se seveda ni začel šele s podpisom zakona. Železnica Santa Fe je južni rob (South Rim) dosegla že leta 1901, kar je pomenilo konec večdnevnega tresenja v kočijah. Podjetje Fred Harvey Company je hitro zaznalo priložnost in leta 1905 odprlo hotel El Tovar. Ta arhitekturni biser stoji še danes in ostaja eden najbolj prestižnih krajev za prenočitev ob robu brezna.

Po letu 1919 se je začel načrten razvoj infrastrukture. Prvi nadzorniki parka so imeli nehvaležno nalogo: kako v divjino pripeljati vodovod in zgraditi varne ceste, ne da bi pri tem uničili tisto, zaradi česar so ljudje sploh prišli. V tistem času je park obiskalo okoli 44.000 ljudi letno. Danes se ta številka zdi majhna, takrat pa je za rangerje predstavljala logistično nočno moro.

Dve milijardi let v enem pogledu

Kar je Wilson zaščitil na papirju, je v naravi rezultat milijonov let delovanja reke Kolorado. Kanjon je dolg 446 kilometrov in na nekaterih mestih globok več kot 1800 metrov. Geologi ga cenijo, ker so na dnu, v plasti, imenovani Vishnu Schist, vidne kamnine, stare skoraj dve milijardi let. To je dobesedno odprta knjiga zgodovine našega planeta.

Park ni le suha skala. Razteza se od vročega, puščavskega dna ob reki do hladnih gozdov bora ponderosa na severnem robu (North Rim). Severni del je zaradi visoke nadmorske višine pozimi pogosto popolnoma odrezan od sveta zaradi snega, kar še danes ohranja del tiste prvobitne izolacije, ki jo je občudoval Roosevelt.

Izzivi, ki ne izginejo

Danes Grand Canyon obišče skoraj 6 milijonov ljudi letno. To prinaša težave, o katerih leta 1919 niso niti sanjali – od pomanjkanja vode do vprašanja, kako obvladati nepregledne množice turistov. Še vedno se pojavljajo pritiski za rudarjenje urana v bližini meja parka, širjenje mest, kot je Tusayan, pa ogroža podtalnico, ki napaja vitalne izvire v kanjonu.

Ironija zgodovine pa je poskrbela za piko na i. Ralph Cameron, podjetnik, ki je hotel na vsak način preprečiti ustanovitev parka, je danes posredno del turistične ponudbe. Njegova pot Bright Angel Trail je namreč najbolj priljubljena pohodniška pot v parku. Danes jo vzdržujejo prav tisti rangerji, ki jih je Cameron tako strastno preganjal s svojega "posestva".