Če bi se tisti petek, 26. februarja 1993, sprehajali po spodnjem Manhattnu, bi vas ob 12.17 stresel sunek, kakršnega New York do takrat ni poznal. V podzemni garaži Svetovnega trgovinskega centra (WTC) je odjeknilo tako silovito, da so ljudje v pisarnah sto nadstropij višje mislili, da je v stavbo trčilo letalo ali da se pod njimi odpira zemlja. Bil je to prvi pravi teroristični šok za sodobno Ameriko, ki je do tistega trenutka verjela, da so njeni simboli moči nedotakljivi.

Ambiciozen načrt za pokol desettisočev

Danes ob kratici WTC vsi takoj pomislimo na 11. september, a tisti februarski napad je bil srhljiva generalka. Napadalci niso bili amaterji, čeprav so kasneje storili bizarne napake. Njihov cilj je bil matematično krut: s silovito eksplozijo v kleti severnega stolpa so želeli stavbo nagniti tako, da bi se ta zrušila na južni dvojček. Po njihovih izračunih bi v takšnem scenariju umrlo okoli 50.000 ljudi.

Statika jeklenih velikanov je takrat zdržala, a kaos, ki je sledil, je razgalil vse varnostne pomanjkljivosti. Namesto letal so uporabili najet rumeni kombi znamke Ryder, ki sta ga Ramzi Yousef in Eyad Ismoil hladnokrvno zapeljala na parkirno raven B-2. V tovornem prostoru je bilo 600 kilogramov doma narejenega eksploziva na osnovi sečnine, ki so mu dodali jeklenke vodika, da bi bila ognjena krogla še uničujoča. Ko sta prižgala šestmetrsko vžigalno vrvico, sta imela dovolj časa, da sta izginila v mestni gneči.

Pekel v temi in dimu

Eksplozija je bila tako močna, da je skozi več nadstropij betona prebila 30 metrov širok krater. Takoj je prekinila glavne električne vode, kar je v trenutku ohromilo celoten kompleks. Predstavljajte si 50.000 ljudi v dveh 110-nadstropnih stolpnicah, ki nenadoma ostanejo v popolni temi, brez delujočih dvigal in s klimatskim sistemom, ki namesto svežega zraka v pisarne črpa gost, črn dim iz gorečih avtomobilov v garaži.

Evakuacija je bila vse prej kot urejena. Ljudje so se ure in ure tipaje spuščali po zadimljenih stopniščih, nekateri so za pot do svobode potrebovali celih šest ur. Reševalci so se morali prebijati do ujetih v dvigalih, med katerimi je bila tudi skupina prestrašenih vrtčevskih otrok na šolskem izletu. Čeprav je bil končni davek šest mrtvih, je več kot tisoč ljudi končalo v bolnišnicah, večinoma zaradi vdihavanja strupenih plinov.

Usodna napaka za 400 dolarjev

Preiskava, ki je sledila, bi bila lahko snov za kriminalni roman. FBI-jevi tehniki so sredi opustošenja v kraterju, med tonami zmečkanega jekla in betona, našli majhen, a ključen dokaz – del šasije kombija, na katerem je bila še čitljiva številka VIN. Sled jih je hitro pripeljala do poslovalnice za najem vozil v Jersey Cityju.

Tu pa se zgodba o "genialnih" teroristih sprevrže v skoraj komično neumnost. Mohammad Salameh, eden od zarotnikov, se je namreč po napadu vrnil v poslovalnico Ryder. Zahteval je vračilo 400 dolarjev kavcije, češ da so mu kombi ukradli. Agenti FBI so ga seveda pričakali z lisicami, njegova aretacija pa je bila ključna za razbitje celotne celice, ki je v najetem stanovanju v Jerseyju mešala kemikalije za bombo.

Pobeg in končni račun na sodišču

Medtem ko so Salameh, Nidal Ayyad, Mahmud Abouhalimo in Ahmed Ajaj hitro končali za zapahi in bili obsojeni na 240 let zapora, je glavni um operacije, Ramzi Yousef, uspel pobegniti v Pakistan. Njegova svoboda je trajala do februarja 1995, ko so ga v Islamabadu izsledili in izročili ZDA. Yousef na sojenju ni kazal niti trohice obžalovanja; sodniku je v obraz povedal, da mu je žal le to, da stolpa nista padla.

Danes Yousef svojo dosmrtno kazen prestaja v zloglasnem zaporu ADX Florence v Koloradu, kjer so zaprti najnevarnejši kriminalci na svetu. Njegov neuspeh leta 1993 je paradoksalno rešil na tisoče življenj osem let kasneje. Upravitelji stavb so namreč po tem napadu vgradili zasilno razsvetljavo na baterije in uvedli stroge vaje evakuacije. Brez teh izboljšav bi bil 11. september 2001 verjetno še precej bolj tragičen.

Zanimivo je, da je od prvotnega spomenika žrtvam iz leta 1993, ki je stal na trgu med stolpoma, ostal le en prepoznaven kos. Ko so po zrušitvi dvojčkov leta 2001 prekopavali ruševine, so reševalci našli del plošče z imenom Johna DiGiovannija. Ta majhen kos granita je danes eden najbolj pretresljivih eksponatov v muzeju 9/11, saj povezuje oba napada v eno samo, neprekinjeno zgodbo o mestu, ki se ni pustilo zlomiti.