Dan Primoža Trubarja
ponedeljek, 8. junij 2026
Osmi junij ni dela prost dan. Trgovine so odprte, pisarne polne, promet teče. A v slovenskem koledarju ta datum vseeno nosi posebno težo – je dan, ko se spominjamo človeka, brez katerega slovenščina morda nikoli ne bi postala pisani jezik. Primož Trubar, rojen na ta dan leta 1508 v Rašici na Dolenjskem, je bil protestantski duhovnik, ki je storil nekaj, kar se je tedaj zdelo nemogoče: začel je pisati v jeziku kmetov.
Knjiga, ki je spremenila vse
Leta 1550 sta v Tübingenu izšli prvi dve tiskani knjigi v slovenščini – Katekizem in Abecednik. Trubar ju je napisal v izgnanstvu, daleč od domovine, iz katere ga je pregnala katoliška oblast. Besede iz predgovora – »Slouenci inu dobri Cristaini« – so postale ikonične. Niso bile le nagovor bralcem; bile so priznanje, da Slovenci obstajajo kot narod, ki zasluži svojo pisano besedo.
Pred Trubarjem se je slovenščina govorila, a ni imela pisne norme. Duhovniki so pridigali v latinščini ali nemščini, uradni dokumenti so bili v nemščini, slovenščina je živela le v ustni tradiciji – v pesmih, pripovedkah, vsakdanjih pogovorih. Trubar je to spremenil. Ni le zapisal slovenščine – dal ji je slovnico, pravopis, literarno obliko. Brez njega bi pot do knjižnega jezika trajala mnogo dlje, morda bi se zgodila povsem drugače.
Življenje med poslanstvom in prognanstvom
Trubarjevo življenje ni bilo lahkotno. Rodil se je v kmečki družini, a je po zaslugi cerkvene izobrazbe dobil dostop do znanja, ki ga večina njegovih vrstnikov ni imela. Študiral je v Salzburgu, Trstu in na Reki. Postal je duhovnik, a se je pod vplivom Lutrove reformacije začel odmikati od katoliške doktrine. Ko je začel pridigati v slovenščini in širiti protestantske ideje, je postal tarča cerkvene oblasti.
Večino svojega ustvarjalnega življenja je preživel v nemškem mestu Derendingen pri Tübingenu, od koder je pošiljal knjige na Kranjsko – pogosto v skrivnih pošiljkah, skritih med drugim blagom. Umrl je leta 1586, star 78 let, v deželi, ki ni bila njegova, a za narod, ki je bil. Ironija: človek, ki je Slovencem dal pisano besedo, je umrl v tujini, ločen od tistih, za katere je pisal.
Zakaj je ta dan pomemben
Dan Primoža Trubarja je bil v slovenski koledar uvrščen kot spominski dan – ne kot dela prost dan. To pomeni, da življenje na ta dan teče normalno, a se v šolah, kulturnih ustanovah in medijih spomnijo Trubarjevega prispevka. Za mnoge učence je Trubar »tisti s prvo knjigo«, za literarne zgodovinarje pa mnogo več – organizator, vizionar, človek, ki je razumel, da jezik ni le orodje komunikacije, temveč temelj narodne identitete.
Trubarjev lik je postal tudi predmet političnega prisvajanja – tako desnica kot levica ga rada citira v podporo svojim stališčem. A Trubar sam je bil preprosto človek, ki je verjel, da mora vsak narod imeti svojo besedo. In to prepričanje – da je slovenščina vredna pisanja, branja, razmišljanja – ostaja aktualno tudi petsto let pozneje.
Manj znana dejstva
Trubar je bil dvakrat poročen in je imel več otrok. Njegov sin Felicijan, prav tako protestantski duhovnik, je bil leta 1600 usmrten v Celovcu pod obtožbo herezije – usoda, ki kaže, kako nevaren je bil poklic protestantskega misleca v tistem času. Trubarjev vnuk Primož ml. je bil učitelj v Laškem, kar priča o tem, da se je družina po dediščini vrnila v slovensko okolje.
Zanimivo je tudi, da Trubar ni deloval sam. Bil je središče mreže protestantskih intelektualcev – Jurij Dalmatin, ki je prevedel Biblijo, Adam Bohorič, ki je napisal slovnico, Sebastijan Krelj – vsi so gradili na temeljih, ki jih je položil Trubar. V dvajsetih letih je ta mreža izdala več kot petdeset knjig v slovenščini. To ni bil individualni podvig, temveč skupinsko prizadevanje – a brez Trubarjevega prvega koraka se ne bi začelo.
Na današnji dan
8.
junij
ponedeljek
Dan v tednu
Slovenija
Država
Ne
Dela prost















