Ko danes spremljamo politične procese po svetu, se pogosto tolažimo, da so demokracije trdne in da se diktature rodijo le s tanki na ulicah. Resnica je precej bolj srhljiva in banalna. Zgodovina nas uči, da se svoboda najpogosteje ne konča s pokom, temveč s pravno overjenim podpisom v parlamentu. Točno to se je zgodilo v Nemčiji pred devetimi desetletji.

23. marec 1933 ostaja eden najbolj temačnih opominov na to, kako hitro lahko izvoljeni predstavniki ljudstva sami sebi odrežejo vejo, na kateri sedijo. Tega dne je nemški parlament sprejel Pooblastitveni zakon (Ermächtigungsgesetz), ki je Adolfu Hitlerju in njegovi vladi podelil absolutno oblast. Brez pretiravanja lahko rečemo, da so poslanci s tem dejanjem prostovoljno podpisali smrtno obsodbo Weimarske republike.

Požar kot popoln izgovor za represijo

Hitler ob nastopu funkcije kanclerja 30. januarja 1933 sploh ni imel vseh vzvodov moči v svojih rokah. Njegova NSDAP je bila močna, a ne vsemogočna. Na volitvah 5. marca so nacisti dobili 43,9 odstotka glasov, kar je v normalnih razmerah pomenilo nujnost koalicijskega prilagajanja. Toda nacisti niso iskali kompromisov, temveč popolno prevlado.

Ključni trenutek se je zgodil že nekaj tednov prej, ko je 27. februarja zagorela stavba Reichstaga. Hitlerjeva ekipa ni izgubljala časa. Dogodek so nemudoma izkoristili za uvedbo izrednega stanja. Že naslednje jutro je bil sprejet dekret, ki je čez noč izbrisal svobodo govora, tiska in zbiranja. Hermann Göring je kot vodja pruske policije ukazal aretacije tisočev nasprotnikov, predvsem komunistov. Ko je napočil 23. marec, je bil teren že pripravljen – 81 komunističnih poslancev je bilo bodisi v zaporih bodisi na begu, zato na glasovanju sploh niso mogli sodelovati.

Glasovanje v senci bajonetov

Seja parlamenta ni potekala v običajni dvorani, temveč v Krollovi operi, ki je po požaru služila kot zasilno prizorišče. Vzdušje je bilo vse prej kot parlamentarno. Stavbo so obkolili oboroženi pripadniki SA in SS, ki so v dvorani in pred njo ustvarjali psihološki pritisk, kakršnega si danes težko predstavljamo. Poslanci so morali hoditi mimo vrst uniformiranih nasilnežev, ki so jim odkrito grozili s smrtjo, če ne bodo glasovali "pravilno".

Zakon z uradnim imenom "Zakon za odpravo stiske ljudstva in države" je bil kratek, a uničujoč. V petih členih je vladi omogočil, da zakone sprejema povsem samostojno, brez potrditve parlamenta. Še več, ti zakoni so lahko neposredno kršili ustavo. Edina varovalka, ki je ostala na papirju, je bila nedotakljivost funkcije predsednika republike in samega Reichstaga, a v praksi je to pomenilo le, da so poslanci postali statisti v Hitlerjevem gledališču.

Osamljeni glas razuma v dvorani groženj

V tistem trenutku se je pokazalo, kdo ima hrbtenico. Edini, ki so si upali reči "ne", so bili socialdemokrati (SPD). Njihov vodja Otto Wels je stopil pred pobesnelo množico nacistov in mirno izjavil, da jim lahko vzamejo življenja in svobodo, ne morejo pa jim vzeti časti. To je bil zadnji pravi demokratični govor v nemškem parlamentu za naslednjih dvanajst let.

Katoliška stranka Zentrum je podlegla pritisku in praznim obljubam, da bo Cerkev ohranila svoje šole in avtonomijo. Rezultat je bil srhljiv: 444 glasov za in le 94 proti. S tem rezultatom je Nemčija uradno in "legalno" prestopila prag totalitarizma.

Hitra pot v enostrankarsko diktaturo

Ko je bil zakon sprejet, se je kolesje nacizma zavrtelo s polno paro. Proces, ki so ga poimenovali Gleichschaltung (usklajevanje), je v nekaj mesecih počistil z vsemi ostanki civilne družbe. Prepovedali so sindikate, zaplenili njihovo premoženje in začeli sistematično razpuščati vse ostale politične stranke. Do sredine julija 1933 je bila NSDAP edina dovoljena stranka v državi.

Zgodovina tega datuma nam kaže, da parlament od tistega trenutka ni bil več zakonodajno telo, ampak le draga kulisa. Večino tistih 94 poslancev, ki so glasovali proti, je kasneje doletela kruta usoda – končali so v koncentracijskih taboriščih ali v izgnanstvu. Zakon so kasneje še večkrat podaljšali, nazadnje leta 1943 za nedoločen čas, veljal pa je vse do kapitulacije Nemčije maja 1945.

Ko danes gledamo koledarski datum 23. marec, se moramo zavedati, da diktature ne nastanejo vedno z nasilnim prevratom. Včasih se zgodijo v dvorani, kjer ljudje v oblekah prostovoljno dvignejo roke in se odpovejo lastni moči. Današnji dan v koledarju je opomin, da je pravna država le tako močna, kot so pogumni ljudje, ki jo upravljajo. Današnji datum v koledarju, zgodovina tega datuma in pomembni dogodki na današnji dan nas opominjajo na krhkost demokracije. Tega dne leta 1933 oziroma na ta dan leta 1933 se je svet spremenil, tistih 94 glasov proti v Krollovi operi pa je ostalo edini dokaz, da vesti ni mogoče povsem utišati niti z orožjem.