Zgodovina schengna: Dan, ko so v Evropi padle mejne zapornice

Danes se nam zdi samoumevno, da se usedemo v avto v Ljubljani in se brez ustavljanja zapeljemo čez Šentilj ali Fernetiče. A ta svoboda gibanja, ki jo jemljemo kot naravno pravico, ni padla z neba. Zahtevala je leta političnih pregovarjanj in tehnoloških priprav, preden so cariniki dejansko dvignili zapornice. Ta koledarski datum nas opominja na trenutek, ko so fizične pregrade med evropskimi narodi dejansko začele padati, čeprav se danes, ko Avstrija ali Italija znova uvajata nadzor na mejah s Slovenijo, zdi, da se ta pridobitev nevarno krha.

Zgodovina tega datuma sega v 26. marec 1995. Takrat je v sedmih državah – Belgiji, Franciji, Nemčiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, Portugalskem in v Španiji – uradno začel veljati schengenski sporazum. Na ta dan leta 1995 so potniki na letališčih in cestnih prehodih teh držav prvič v zgodovini prestopili mejo, ne da bi jim bilo treba brskati po žepih za potnim listom. To ni bila le birokratska sprememba, temveč tektonski premik v delovanju stare celine, ki je neposredno določil vsakdan milijonov ljudi.

Od luksemburške vasi do evropske realnosti

Pot do odprtih meja je bila vse prej kot hitra. Vse se je začelo že desetletje prej, junija 1985, ko so predstavniki petih držav na krovu ladje Princesse Marie-Astrid sredi reke Mozele podpisali prvotni dokument. Lokacija ni bila izbrana naključno; vas Schengen leži na tromeji med Nemčijo, Francijo in Luksemburgom. Vendar je od podpisa do dejanske uveljavitve minilo celih deset let, saj so morale države najprej uskladiti svoje vizumske politike in pravila o azilu.

Šele implementacijska konvencija iz leta 1990 je postavila jasna pravila igre. Ko so se policijske in carinske enote leta 1995 končno umaknile z notranjih mejnih črt, jih ni nadomestila praznina, temveč precej strožji nadzor na zunanjih mejah celotnega območja. Ta prenos nadzora na zunanje meje je postal največji izziv sistema, kar se je v zadnjem desetletju ob migracijskih pritiskih pokazalo kot šibka točka evropske solidarnosti.

Digitalni policist v ozadju

Med pomembnimi dogodki na današnji dan moramo izpostaviti tudi zagon schengenskega informacijskega sistema (SIS). Vlade so se takrat upravičeno bale, da bodo odprte meje izkoristili kriminalci, zato so potrebovale digitalno protiutež. SIS je postal osrednja baza podatkov, ki je policijam omogočila, da v nekaj sekundah preverijo, ali je vozilo ukradeno oziroma ali je oseba na seznamu iskanih.

Sistem, ki je sprva deloval iz Strasbourga, je organom pregona omogočil izmenjavo informacij o izgubljenih dokumentih in ukradenem orožju. Brez te tehnološke podlage bi bil schengenski prostor verjetno obsojen na propad že v prvem letu delovanja. Danes si dela slovenske policije brez dostopa do te baze sploh ne moremo več predstavljati, saj gre za ključno orodje pri preprečevanju čezmejne kriminalitete.

Slovenija v elitnem klubu

Današnji dan v koledarju nas spominja tudi na širitev, ki je sčasoma zajela večino EU in celo nekatere nečlanice, kot so Švica, Norveška in Islandija. Slovenija je v ta proces vstopila z velikimi pričakovanji. Nadzor na kopenskih in pomorskih mejah z Italijo, Avstrijo in Madžarsko smo odpravili 21. decembra 2007, zračni nadzor pa je bil odpravljen konec marca 2008.

S tem dnem so slovenski državljani dobili možnost prostega potovanja od Lizbone do Helsinkov. Naša policija je takrat prevzela težko nalogo varovanja zunanje meje s Hrvaško. Ta režim je trajal vse do začetka leta 2023, ko je tudi naša južna soseda končno vstopila v schengenski prostor, kar je močno olajšalo poletne migracije turistov proti Jadranu.

Gospodarski motor in sodobne razpoke

Kaj se je zgodilo na današnji dan, najbolje vedo prevozniki. Odprava kontrol je radikalno pospešila blagovno menjavo. Tovornjaki, ki so nekoč ure in ure stali na mejnih prehodih, so začeli voziti brez ustavljanja. To je drastično znižalo transportne stroške in omogočilo razvoj modela "ravno pravi čas" (just-in-time) v industriji, kjer deli za avtomobile ali elektroniko prihajajo v tovarne točno takrat, ko so potrebni.

Vendar ta datum v koledarju danes ne prinaša le praznovanja. Od migracijske krize leta 2015, terorističnih napadov in pandemije covida-19 dalje se sistem sooča z resno krizo zaupanja. Države, kot sta Avstrija in Italija, zaradi varnostnih groženj ali nezakonitih prehodov redno podaljšujejo policijske patrulje na mejah s Slovenijo. To kaže na paradoks: čeprav je schengenski prostor eden največjih dosežkov Evrope, je hkrati tudi najbolj ranljiv za dnevno-politične pritiske.

Trenutno schengensko območje obsega 29 držav; nazadnje sta se mu spomladi leta 2024 delno pridružili Bolgarija in Romunija, sicer le z odpravo kontrol v zračnem in pomorskem prometu. Po podatkih Evropskega parlamenta vsak dan notranje meje zaradi dela ali študija prečka približno 3,5 milijona ljudi. To je konkretna številka, ki dokazuje, da bi bila vrnitev na stare meje za evropsko gospodarstvo in način življenja prava katastrofa. V schengenskem prostoru danes živi in se prosto giblje več kot 400 milijonov ljudi, kar je številka, o kateri so podpisniki na ladji leta 1985 lahko le sanjali.