Danes, ko se evropska politika lomi ob vprašanjih migracij, obrambe in energetske neodvisnosti, se zdi birokratski aparat v Bruslju marsikomu samoumeven ali celo nadležen. Vendar pa korenine tega zapletenega sistema niso zrasle iz želje po pisanju direktiv o ukrivljenosti kumar, temveč iz golega preživetja po vojni. Ta datum v koledarju nas vrača v leto 1957, ko so se evropski voditelji končno nehali gledati čez merke pušk in raje sedli za pogajalsko mizo v Rimu. Zgodovina današnjega dne nam kaže, da so bili temelji današnje Evrope postavljeni na zelo pragmatičnih, skoraj hladnih ekonomskih računih, ki so nekdanje sovražnice prisilili v sodelovanje.

25. marca 1957 so predstavniki šestih držav — Francije, Zahodne Nemčije, Italije in trojice Beneluksa — v večnem mestu podpisali dokumente, ki so korenito spremenili gospodarsko podobo celine. To ni bila le še ena v vrsti diplomatskih izjav, ampak rojstvo Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Če bi takrat kdo napovedal, da bomo čez nekaj desetletij po vsej Evropi plačevali z isto valuto, bi ga verjetno razglasili za utopista. A prav ta dan v zgodovini je sprožil proces, ki je iz opustošene celine naredil najmočnejši trgovinski blok na svetu.

Podpisovanje praznih listov na Kapitolskem griču

Prizorišče je bilo veličastno — palača Palazzo dei Conservatori na rimskem Kapitolskem griču. Vendar se je za bliščem dvoran skrivala precejšnja organizacijska zmeda, ki bi jo danes težko razumeli. Na ta dan leta 1957 so zunanji ministri podpisali dva ključna dokumenta: Rimsko pogodbo o ustanovitvi EGS in pogodbo o Euratomu, ki naj bi urejala skupni razvoj jedrske energije. Malokdo pa ve, da so se politiki dejansko podpisali na prazne liste papirja.

Zaradi stavke v italijanski državni tiskarni in neskončnih zamud pri prevajanju v štiri uradne jezike besedilo preprosto ni bilo pravočasno natisnjeno. Organizatorji so v paniki pripravili le platnice ter prvo in zadnjo stran, vmes pa vstavili prazen snopič papirja. Podpisniki so svoje avtograme oddali na belino, uradniki pa so pravo vsebino vstavili in zapečatili šele nekaj dni pozneje, ko so tiskarski stroji končno opravili svoje delo.

Štiri svoboščine, ki so spremenile vsakdan

Rimska pogodba ni bila filozofski traktat, ampak neizprosen ekonomski načrt z jasnimi roki. Države so se zavezale, da bodo v dvanajstih letih popolnoma odpravile medsebojne carine. Tega dne leta 1957 so bili postavljeni temelji za štiri svoboščine: prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. To je v praksi pomenilo, da so se vrata tovarn v Porurju odprla za delavce z revnejšega juga Italije, ki za delo v Nemčiji niso več potrebovali zapletenih dovoljenj.

Vzpostavitev carinske unije je bila neposreden odgovor na ameriško in sovjetsko prevlado. Evropski voditelji so razumeli, da bodo posamično ostali le majhni igralci na svetovnem odru. Z uvedbo skupne zunanje carinske tarife do tretjih držav so prisilili svet, da je na Evropo začel gledati kot na enoten trg, kar je bil za tisti čas radikalen premik v razmišljanju.

Britanci zunaj, Francozi pa s svojimi pogoji

Zgodovina tega datuma razkriva tudi globoke razpoke, ki so že takrat obstajale med evropskimi silami. Združeno kraljestvo je na pogajanjih manjkalo. Britanci so bili prepričani, da je nadnacionalni nadzor nad njihovim gospodarstvom nesprejemljiv, zato so raje ustanovili svojo, manj obvezujočo skupino EFTA. Ta odločitev jih je pozneje drago stala, saj so morali dolga leta prositi za vstop v klub, ki so ga sprva ignorirali.

Tudi znotraj šesterice ni šlo brez izsiljevanja. Francija je svoj podpis pogojevala z vključitvijo kmetijstva v skupni trg, saj je želela zaščititi svoje kmete in pridobiti subvencije. Poleg tega je Pariz zahteval finančno pomoč za svoje takratne afriške kolonije. Nemški kancler Konrad Adenauer je te pogoje sprejel, ker je nujno potreboval odprt trg za nemške stroje in avtomobile. Bil je to klasičen politični dogovor, ki še danes določa delovanje unije.

Od gospodarskega kluba do politične unije

Današnji dan v koledarju in dogodki na ta datum so neposredno določili birokratsko strukturo, ki jo poznamo danes. Ustanovljene so bile Evropska komisija kot izvršilni organ, Svet ministrov, Parlamentarna skupščina in Sodišče. Čeprav so te institucije sprva upravljale le premog, jeklo in trgovino, so se z Maastrichtsko pogodbo leta 1992 prelevile v politično tvorbo, ki jo danes imenujemo Evropska unija.

Pomembni dogodki na današnji dan nas opominjajo, da se nobena velika sprememba ne zgodi čez noč. Originalna Rimska pogodba je bila od leta 1957 večkrat dopolnjena in nadgrajena, a njeno jedro ostaja nedotaknjeno. Še danes, ko se v Bruslju prepirajo o proračunu ali kvotah, v ozadju tečejo procesi, ki so bili začrtani tistega marčevskega popoldneva v Rimu. Brez tistih praznih listov papirja bi bila Evropa danes verjetno le skupek nepomembnih, med seboj sprtih državic na robu evrazijske plošče.