Binkoštna nedelja

Binkošti so eden tistih praznikov, ki jih mnogi Slovenci poznajo po imenu, a le redki vedo, kaj natančno praznujemo. »Binkoštna nedelja, ja – tisti prost dan konec maja ali v juniju,« bi rekel povprečen Slovenec. In imel bi prav – je prost dan. A za tem prostim dnem se skriva praznik z bogato zgodovino in globokim pomenom, ki presega običajno nedeljsko lenobnost.

Kaj so binkošti

Binkošti (iz grškega pentekoste, »petdeseti«) so krščanski praznik, ki ga praznujemo petdeset dni po veliki noči. Obeležujejo prihod Svetega Duha nad apostole – dogodek, opisan v Apostolskih delih, ko so se apostoli zbrali v Jeruzalemu in nad njimi so se prikazali ognjeni jeziki. Po tem dogodku so apostoli začeli govoriti v različnih jezikih in pridigati evangelijem – kar krščanska tradicija razume kot rojstvo Cerkve.

V teološkem smislu so binkošti zaključek velikonočnega cikla. Če je velika noč praznik vstajenja, so binkošti praznik posledic tega vstajenja – trenutek, ko se obljuba uresniči, ko se skupnost formira, ko se poslanstvo začne. Zanimivo je, da je binkoštna zgodba v svojem bistvu zgodba o komunikaciji – o preseganju jezikovnih meja, o sposobnosti, da se sporočilo prenese onkraj kulturnih razlik.

Binkošti v slovenski tradiciji

Na Slovenskem so se binkošti praznovali že v srednjem veku, a bolj kot verski praznik so bili v ljudskem izročilu povezani s pomladnimi in poletnimi šegami. V nekaterih krajih so ob binkoštih prirejali pastirske igre, v drugih so postavili mlaje – podobno kot ob prazniku dela. Gre za čas, ko je pomlad v polnem razcvetu, ko so polja zelena, ko je narava na vrhuncu svoje moči.

V cerkveni tradiciji se je binkoštna nedelja obeležavala s slovesnimi mašami in procesijami. V nekaterih župnijah so na ta dan birmenali otroke – zakrament birme je namreč povezan s prihodom Svetega Duha. Rdeča barva liturgičnih oblačil, ki jo duhovniki nosijo na binkošti, simbolizira ognjene jezike in gorečnost vere.

Dela prost dan

Binkoštna nedelja je v Sloveniji dela prost dan. Ker pade na nedeljo, ki je za večino ljudi tako ali tako prosta, je dejanski učinek na vsakdanjik minimalen – razen za tiste, ki delajo ob nedeljah (v gostinstvu, zdravstvu, policiji), za katere velja zakonsko določen prazničen dodatek.

Zanimivo je, da nekatere evropske države praznujejo binkoštni ponedeljek kot dela prost dan (Nemčija, Avstrija, Francija), Slovenija pa ne. Pri nas je prost le nedelja. To pomeni, da so binkošti eden manj »čutnih« praznikov – ker ne prinašajo dodatnega prostega dne, jih mnogi preprosto ne opazijo.

Premični datum

Ker so binkošti vezane na veliko noč (vedno padejo petdeset dni po njej), se datum vsako leto spreminja. Lahko padejo od sredine maja do sredine junija. To pomeni, da so binkošti včasih pomladni, včasih pa že poletni praznik – odvisno od leta. V letih, ko pade velika noč zgodaj (marca), so binkošti v maju; ko pade pozno (aprila), so binkošti v juniju.

Ta premičnost daje prazniku poseben čar – ni vezan na fiksen datum, temveč na ritem narave in liturgičnega leta. V svetu fiksnih datumov in nespremenljivih urnikov je premični praznik nekakšen opomin, da ni vse predvidljivo in da ima tudi čas svoje ritmove, ki se jim je vredno prilagoditi.

Manj znane podrobnosti

V nekaterih delih Koroške in Primorske so se ob binkoštih ohranile ljudske šege, ki nimajo nobene neposredne zveze s krščanskim praznikom. Na Koroškem so ob binkoštih prirejali t.i. »binkoštno jahanje« – fante so jezdili okrog vasi na okrašenih konjih. Tisti, ki je prišel zadnji, je postal »binkoštni vol« in je moral plačati pijačo za vse ostale. Ta šega, ki ima vzporednice v bavarskih in avstrijskih deželah, se je na Koroškem ohranila do začetka 20. stoletja.

Druga zanimivost: beseda »binkošti« v slovenščini izhaja iz nemškega Pfingsten, ki izhaja iz grškega pentekoste. Gre torej za besedo z antičnimi grškimi koreninami, ki je v slovenščino prišla prek nemščine – kar je tipičen primer kulturne poti, ki so jo besede prehodle v srednjeevropskem prostoru.

Med vidom in nevidnim

Binkošti so praznik, ki govori o nevidnem – o duhu, ki pride nenapovedano, ki ga ne moremo prijeti ali izmeriti, ki pa spreminja vse. V sekularnem svetu se ta ideja morda zdi oddaljena. A tudi zunaj verskega konteksta poznamo trenutke, ko nas nekaj nevidnega prežame – navdih, občutek skupnosti, nenadna jasnost. Binkošti so morda le ime za ta občutek – za trenutek, ko se nekaj spremeni, čeprav na zunaj ostane vse enako. In za tak trenutek je vredno imeti praznik.