Goethejeva smrt: Konec dobe, ki je spremenila nemško kulturo

Če bi danes v Weimarju iskali sledi človeka, ki je lastnoročno spremenil nemško kulturo iz provincialne v svetovno, bi vas pot neizogibno zanesla na trg Frauenplan. Tamkajšnja hiša ni le muzej, ampak prizorišče konca neke dobe, ki se je zaključila v dopoldanskih urah 22. marca 1832. Johann Wolfgang von Goethe takrat ni bil le ostareli pesnik, ampak institucija, ki je v svoji osebi združevala ministre, znanstvenike in literarne zvezdnike. Ko pregledujemo pomembne datume v zgodovini, ugotovimo, da ta koledarski datum ne označuje le smrti posameznika, temveč trenutek, ko je Weimar prenehal biti središče evropskega intelektualnega vesolja in postal kraj spomina.

Zadnji dih in mit o "več luči"

Marca 1832 je Weimar zajelo hladno vreme, ki je bilo za 82-letnega Goetheja usodno. Začelo se je s prehladom, ki ga njegovo srce ni več zdržalo. Tega dne leta 1832 je ob njegovi postelji sedela snaha Ottilie, ki je bila priča zadnjim trenutkom človeka, ki je do konca vztrajal pri svojem strogem delovnem ritmu. Njegov osebni zdravnik Carl Vogel je natančno dokumentiral zadnje ure in prav iz njegovih zapisov izvira slavni stavek "Več luči!" (Mehr Licht).

Zgodovina tega datuma je to izjavo spremenila v filozofsko oporoko, a realnost je bila precej bolj banalna. Goethe je verjetno le želel, da mu odprejo polkna, saj je v zatemnjeni sobi slabo videl. Le nekaj mesecev prej, poleti 1831, je dokončal in zapečatil rokopis drugega dela Fausta. Izrecno je prepovedal objavo pred svojo smrtjo, kot da bi hotel imeti zadnjo besedo nad svojo kariero tudi iz groba.

Minister, ki je v prostem času pisal pesmi

Čeprav ga danes dijaki poznajo predvsem po Trpljenju mladega Wertherja, je Goethe večino svojega življenja preživel kot visok državni uradnik. V vojvodini Saška-Weimar-Eisenach je vodil vojno komisijo, nadziral gradnjo cest in bdel nad državno blagajno. Današnji dan v koledarju nas opominja na čas, ko so bili polihistorji dejansko mogoči. Ko ni pisal verzov, je v svojem laboratoriju poskušal zrušiti Newtonovo teorijo o svetlobi, kar je leta 1810 objavil v obsežni Teoriji barv.

Ko preučujemo pomembne dogodke na današnji dan, ne smemo spregledati njegovega vpliva na praktično upravljanje države. Bil je človek reda in discipline, kar se odraža v njegovi zapuščini. Njegova smrt je pomenila konec obdobja, ko je bila meja med znanostjo, politiko in umetnostjo še popolnoma prepustna.

Soseda v knežji grobnici

Štiri dni po tem, ko je izdihnil, so Goetheja prepeljali na zgodovinsko pokopališče v Weimarju. Pokopali so ga v knežji grobnici (Fürstengruft), tik ob Friedrichu Schillerju. Njegov prijatelj in rival je tam počival že 27 let. Ta koledarski datum je tako dokončno združil dvojico, ki je utemeljila weimarsko klasiko.

Na današnji dan v zgodovini se arhivarji še vedno ukvarjajo z goro gradiva, ki sta ga zapustila. Arhiv v Weimarju danes hrani milijone dokumentov, od uradnih dopisov o gradnji cest do intimnih pisem. Ta datum v koledarju je vsako leto priložnost za nove analize njune korespondence, ki še vedno ponuja sveže vpoglede v njun zapleten odnos.

Vnuki brez potomcev in državni muzej

Po marcu 1832 so v hiši na Frauenplanu ostali njegovi vnuki Walther, Wolfgang in Alma. Ker nihče od njih ni imel otrok, se je družinska linija končala, s tem pa tudi zasebno lastništvo hiše. Leta 1885 je po smrti zadnjega vnuka celotno premoženje prevzela država. To je bila sreča v nesreči, saj se je tako ohranila njegova osebna knjižnica s 7.000 zvezki in delovna soba, ki je ostala praktično nedotaknjena.

Ko se vprašamo, kaj se je zgodilo na današnji dan, ugotovimo, da se je takrat začel proces ohranjanja enega najpomembnejših zasebnih arhivov v Evropi. Današnji datum zato ne predstavlja le konca nekega življenja, ampak začetek sistematičnega katalogiziranja vsega, kar je Goethe kdaj napisal ali se dotaknil. Njegova delovna soba v Weimarju še danes stoji natanko takšna, kot je bila tistega torka leta 1832, ko je v njej ugasnilo zadnje upanje na "več luči".