Dan samostojnosti in enotnosti

Šestindvajseti december je v slovenskem koledarju dan z dvojno identiteto. Po eni strani je to Štefanovo – dan sv. Štefana, ko se božično praznovanje nadaljuje v miru in sitosti. Po drugi strani je to dan samostojnosti in enotnosti – državni praznik, ki obeležuje razglasitev rezultatov plebiscita, s katerim so se Slovenci leta 1990 odločili za samostojno pot.

Plebiscit – dan, ko je narod spregovoril

Triindvajseti december 1990, nedelja. Po vsej Sloveniji so se odprla volišča. Vprašanje na glasovnici je bilo jasno in nedvoumno: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Možna odgovora: da ali ne. In ljudje so prišli – v množicah, kakršnih Slovenija dotlej ni videla. Udeležba je bila 93,2 odstotka – skoraj vsi, ki so imeli pravico glasovati, so prišli. Od teh jih je 88,5 odstotka glasovalo za.

Te številke je vredno premisliti. V državi z dvema milijonoma prebivalcev je skoraj milijon in pol ljudi reklo: da, hočemo svojo državo. Ne pod prisilou, ne ob propagandi, ne ob oboroženih stražarjih pri voliščih. Svobodno, v nedeljo, v miru. To je bil eden tistih redkih trenutkov v zgodovini, ko je ljudska volja spregovorila jasno in glasno – in ko so jo slišali.

Od glasovanja do razglasitve

Rezultati plebiscita so bili razglašeni tri dni pozneje – 26. decembra 1990. Ta dan so izbrali deloma iz praktičnih razlogov (štetje glasov je trajalo), deloma pa simbolično: Štefanovo je bil dan, ko je bila večina ljudi doma, ko so bili zbrani ob radiu in televiziji, ko je novica dosegla čim več ljudi. Predsednik skupščine France Bučar je rezultate prebral pred kamero – in Slovenija je vedela, da pot nazaj ni več mogoča.

A med plebiscitom in dejansko razglasitvijo neodvisnosti – ki je sledila šele 25. junija 1991, pol leta pozneje – je minilo obdobje intenzivnih priprav. Pisala se je ustava, pripravljala vojska, vzpostavljala diplomacija. Plebiscit ni bil konec zgodbe – bil je njen začetek.

Zakaj »enotnost«

Polno ime praznika je »dan samostojnosti in enotnosti«. Beseda »enotnost« ni le dodatek – nosi sporočilo, ki je bilo leta 1990 ključno in ki je aktualno še danes. Plebiscit je uspel, ker se je narod poenotil – čez politične, verske, regionalne in generacijske razlike. Na glasovanju za samostojnost so glasovali komunisti in demokrati, verniki in ateisti, Ljubljančani in Prekmurci. To enotnost – sposobnost, da se v ključnem trenutku dvignemo nad razdvojenosti – je praznik namenjen ohranjati v kolektivnem spominu.

Ironija je, da so se te razdvojenosti po osamosvojitvi hitro vrnile. Politične delitve, ki jih danes poznamo, so se začele kazati že v prvih mesecih po osamosvojitvi. A to ne zmanjšuje pomena tistega decembrskega dne – le opominja nas, da enotnost ni stanje, temveč prizadevanje. Ni samoumevna. Treba se je truditi zanjo vedno znova.

Kako praznujemo

Dan samostojnosti in enotnosti je dela prost dan. Ker pade na 26. december – dan po božiču –, ga večina Slovencev preživi v družinskem krogu, kot nadaljevanje božičnega praznovanja. Uradne prireditve so skromnejše kot ob dnevu državnosti (25. junij): slavnostna seja Državnega zbora, polaganje vencev, morda koncert ali prireditev v manjšem obsegu.

Za mnoge je ta dan preprosto še en prost dan v nizu božično-novoletnih praznikov – priložnost za obisk sorodnikov, sprehod v naravi ali popoldanski počitek. In čeprav bi si morda želeli, da bi ljudje ta dan bolj aktivno praznovali osamosvojitev, je v samem dejstvu, da ga lahko tako mirno preživimo, skrito sporočilo: da živimo v državi, kjer je mir samoumeven. In to ni malo.

Manj znane podrobnosti

Na plebiscitu so glasovali tudi Slovenci v tujini – v diplomatskih predstavništvih in konzulatih po vsem svetu. Med najbolj ganljivimi zgodbami so pričevanja izseljencev iz Argentine, Avstralije in Kanade, ki so nekateri potovali več ur, da bi oddali glas. Za mnoge od njih je bil to prvi stik z domovino po desetletjih – in za nekatere edini, ki so ga kadarkoli imeli.

Druga zanimivost: glasovnice plebiscita so danes hranjene v Arhivu Republike Slovenije. So del nacionalne dediščine – fizični dokaz volje naroda, ki ga nobena digitalizacija ne more nadomestiti.

Med praznikom in zaobljubo

Šestindvajseti december je dan, ko je Slovenija rekla »da« sami sebi. Ta »da« ni bil le politično dejanje – bil je izraz zaupanja. Zaupanja, da smo sposobni voditi svojo državo. Zaupanja, da smo dovolj zreli, da ne potrebujemo nekoga drugega, ki bi odločal za nas. In zaupanja drug v drugega – da bomo skupaj, tudi ko bo težko. Petintrideset let pozneje je ta »da« še vedno veljaven. A le, če ga vsak dan znova potrdimo – ne z glasovnico, temveč z dejanja, s skrbjo za skupno dobro, s spoštovanjem do drugačnih in s prepričanjem, da ta država ni le ozemlje, temveč skupnost.