Dan reformacije

Enaintrideseti oktober je v svetu znan predvsem kot noč čarovnic – halloween. V Sloveniji pa ta datum nosi povsem drugačen pomen. Je dan reformacije: praznik, ki ne obeležuje verskega prepričanja, temveč kulturni dosežek. Dejstvo, da imamo Slovenci knjižni jezik, da smo narod s pisano besedo, dolgujemo protestantskim reformatorjem 16. stoletja. In prav njim je posvečen ta dan.

Martin Luther in začetek reformacije

Tisti slavni dan – 31. oktober 1517 –, ko naj bi Martin Luther na vrata grajske cerkve v Wittenbergu pribil 95 tez proti prodaji odpustkov, je postal simbol začetka protestantske reformacije. Ali se je to res zgodilo natanko tako, kot pripoveduje legenda, zgodovinarji razpravljajo. A sam dogodek ni tako pomemben kot gibanje, ki ga je sprožil: zahteva po reformi Cerkve, po dostopu do svetih besedil v ljudskih jezikih, po izobraževanju navadnih ljudi.

Za Slovence je bila reformacija prelomna iz povsem specifičnega razloga: protestantski duhovniki so bili prvi, ki so začeli pisati v slovenščini. In med njimi izstopa en človek – Primož Trubar.

Primož Trubar in rojstvo slovenskega knjižnega jezika

Trubar se je rodil leta 1508 v Rašici na Dolenjskem. Izobraževal se je v Salzburgu, na Reki in v Trstu, preden je postal duhovnik. Pod vplivom protestantskih idej je začel pridigati v slovenščini – kar je bilo za tisti čas revolucionarno dejanje. Katoliška Cerkev je uporabljala latinščino, nemške oblasti nemščino, in slovenščina je veljala za jezik kmetov, neprimeren za pisano besedo.

Leta 1550 je Trubar v Tübingenu izdal Katekizem in Abecednik – prvi tiskani knjigi v slovenskem jeziku. Besede »Slouenci inu dobri Cristaini« v predgovoru so postale ikonične. S tem dejanjem je Trubar slovenščini dal pisno obliko in jo dvignil iz statusa govorjenega narečja v status knjižnega jezika. Brez Trubarja – brez reformacije – bi bila pot slovenščine do zapisane besede morda daljša za stoletja.

Zakaj praznujemo

Dan reformacije je v Sloveniji državni praznik od leta 1992. Odločitev za vključitev tega praznika v koledar ni bila verska – Slovenija je večinsko katoliška država, protestantov je danes manj kot en odstotek prebivalstva. Praznik je bil uveden kot priznanje kulturnemu prispevku reformacije, zlasti Primoža Trubarja, k nastanku slovenskega naroda. Gre torej za kulturni, ne verski praznik – kar je v Evropi precej nenavadno. Večina držav, ki praznuje dan reformacije (Nemčija, Norveška, Danska), to počne v verskem kontekstu.

Zanimivo je, da je bil ta praznik v nekaterih političnih krogih sporen. Katoliški intelektualci so opozarjali, da reformacija ni prinesla le kulture, temveč tudi verski razkol in konflikte. Protestantski odziv je bil, da brez razkola ne bi bilo razvoja. Razprava je bila v devetdesetih letih precej živahna, danes pa je večinoma utihnila – praznik je sprejet in uveljavljen.

Trubarjeva dediščina danes

Trubarjev vpliv na slovensko kulturo presega zgolj jezikoslovni prispevek. Bil je organizator – ustanovil je mrežo protestantskih duhovnikov, prevajalcev in tiskarjev, ki so v nekaj desetletjih izdali na ducate knjig v slovenščini. Jurij Dalmatin je leta 1584 izdal celoten prevod Biblije v slovenščino, Adam Bohorič pa je napisal prvo slovensko slovnico. Vse to je bilo mogoče, ker je Trubar odprl vrata.

Na Rašici, Trubarjevem rojstnem kraju, danes stoji spominski park. V Veliki Loki je muzej, posvečen njegovemu delu. Trubarjev kip stoji v Ljubljani, pred Filovim zavodom. Njegov obraz je bil na slovenskem bankovcu za 10 tolarjev. In vsakič, ko kdo zapiše stavek v slovenščini – od SMS-a do doktorske disertacije –, nehote nadaljuje delo, ki ga je Trubar začel pred skoraj petsto leti.

Manj znane podrobnosti

Trubar je večino svojega življenja preživel v izgnanstvu – v Nemčiji, zlasti v Derendingenu pri Tübingenu, kjer je tudi umrl leta 1586. V domovino se ni mogel vrniti, ker ga je katoliška oblast pregnala. Svoje knjige je torej pisal za narod, ki ga ni mogel videti – pošiljal jih je na Kranjsko po skrivnih poteh, pogosto v sodčkih z drugim blagom, da bi se izognil cenzuri.

Druga zanimivost: Trubar je bil poročen dvakrat. Njegova prva žena Barbara Sitar je umrla, nato pa se je poročil z Anastazijo, s katero je imel več otrok. Njegov sin Felicijan je bil prav tako protestantski duhovnik – a je bil zaradi domnevne herezije leta 1600 usmrten v Celovcu. Usoda, ki kaže, kako nevaren je bil poklic protestantskega misleca v tistem času.

Knjiga kot temelj naroda

Dan reformacije je v resnici dan knjige. Dan pisane besede. Dan jezika, ki ga govorimo in pišemo, beremo in pojemo. Slovenija je eden redkih narodov, ki lahko natančno pokaže na trenutek, ko je njihov jezik postal pisani – in na človeka, ki je to storil. Ta privilegij – vedeti, kdo je prvi zapisal tvoj jezik – je vreden praznovanja. Ne z ognjemeti in parado, temveč s tiho hvaležnostjo vsakič, ko odpremo knjigo v slovenščini.