Marijino vnebovzetje

Petnajstega avgusta se po slovenskih cerkvah razlega vonj po zelišču in cvetju. Na Brezjah, v Stični, na Sveti Gori – povsod, kjer imajo Marijine cerkve – se zbirajo romarji. Je dan, ki ga uradno imenujemo Marijino vnebovzetje, v ljudskem jeziku pa preprosto veliki šmaren. In čeprav gre za verski praznik, je njegov odmev v slovenskem prostoru bistveno širši od cerkvenih zidov.

Versko ozadje

Dogma o Marijinem vnebovzetju – torej verovanje, da je Devica Marija bila s telesom in dušo vzeta v nebo – je bila v katoliški Cerkvi uradno razglašena šele leta 1950, ko jo je papež Pij XII. potrdil z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. A praznovanje tega dne je bistveno starejše. Že v 5. in 6. stoletju so v vzhodnem krščanstvu obeležavali Marijino »zaspanje« (Koimesis), zahodni kristjani pa so praznik prevzeli in mu dali drugačen teološki okvir.

Na Slovenskem se je ta praznik praznoval že v srednjem veku. Številne cerkve po Sloveniji so posvečene Marijinemu vnebovzetju – med njimi stolnica v Ljubljani in bazilika na Brezjah, ki je najpomembnejše Marijino romarsko središče v državi. V ljudskem izročilu je bil veliki šmaren eden najpomembnejših praznikov v letu – dan, ko so se kmetje odpočile od poletnega dela na poljih, ko so blagoslavljali zelišča in ko so se zbirale celotne skupnosti.

Blagoslov zelišč

Ena najlepših tradicij, povezanih z velikim šmarnom, je blagoslov zelišč. V dneh pred praznikom so žene nabirale šopke iz sedmih ali devetih vrst zelišč – pelin, petoprstnik, rman, šentjanževka, materina dušica, košutnica in druge. Te šopke so nesle v cerkev, kjer jih je duhovnik blagoslovil. Blagoslovljeno zelišče so nato shranili doma – verjeli so, da ščiti pred boleznimi, nevihto in nesrečo. V nekaterih krajih so blagoslovljeno zelišče zažigali med nevihto, da bi odvrnili strelo.

Ta navada se je ohranila do danes, čeprav v manjšem obsegu. V podeželskih župnijah, zlasti na Gorenjskem, Dolenjskem in v Prekmurju, še vedno prinašajo zelišča k blagoslovu. V mestnih farah je ta šega bolj redka, a ni izginila povsem.

Romanja na Brezje

Bazilika Marije Pomagaj na Brezjah pri Radovljici je osrednje slovensko romarsko središče. Na veliki šmaren se tam zbere na tisoče romarjev – nekateri prihajajo peš, v organiziranih romarskih skupinah, ki hodijo več dni. Brezjanska Marija, kakor pravijo, je zavetnica Slovencev. Slika Marije Pomagaj, ki jo je leta 1571 naslikal Leopold Layer, velja za čudodelno – ob njej so zabeležena številna ozdravljenja, ki jih Cerkev previdno imenuje »milosti«.

Romanje je v Sloveniji stara tradicija, ki se je v zadnjih desetletjih presenetljivo oživila. Med romarji niso le starejši verniki – vedno več mladih in družin se odloča za romarski pohod kot duhovno izkušnjo, ki združuje telesni napor z notranjim mirom.

Dela prost dan

Marijino vnebovzetje je v Sloveniji dela prost dan od leta 1992. Med socialistično Jugoslavijo ta praznik ni imel uradnega statusa – praznovali so ga le verniki, in še to tiho. Po osamosvojitvi je bil vključen v zakon o praznikih kot izraz spoštovanja do krščanske tradicije, ki je globoko prepletena s slovensko kulturo. Odločitev ni bila povsem neproblematična – kritiki so opozarjali na ločenost Cerkve in države. A prevladalo je stališče, da gre za kulturni praznik, ki presega zgolj versko dimenzijo.

Za delavce, ki morajo delati na ta dan – v gostinstvu, turizmu, zdravstvu –, velja zakonsko določen prazničen dodatek. Za večino pa je to dela prost dan sredi avgusta, ki prijetno podaljša poletni oddih.

Manj znane podrobnosti

V ljudski tradiciji na Slovenskem je bil veliki šmaren tudi dan, ko so prvič poskusili novo letino sadja. Pred tem dnem naj ne bi jedli grozdja, jabolk in hrušk iz tekočega leta – to so imenovali »post na sadje«. Šele po blagoslovu na veliki šmaren je bilo sadje sproščeno za uživanje. Ta navada je imela praktičen razlog: v avgustu sadje dozori, in blagoslov je bil način, da se novo letino uvede v skupnost z ritualnim dejanjem.

Druga zanimivost: v nekaterih delih Primorske – zlasti v Vipavski dolini in na Krasu – so ob velikem šmarnu prirejali kmečke sejme, kjer so trgovali z živino, sadjem in vinom. Ti sejmi so bili hkrati gospodarski in družabni dogodki, ki so povezovali celotno regijo.

Med nebom in zemljo

Veliki šmaren je praznik, ki v sebi nosi napetost med nebeškim in zemeljskim. Govori o vnebovzetju – torej o preseganju zemeljskega obstoja –, a ga praznujemo na najbolj zemeljski način: z zbiranjem, hrano, vonjem zelišč in poletno vročino. In morda je ravno to tisto, kar ga dela dragocenega: da nam sredi avgusta, ko je svet poln sonca in življenja, za hip spomni, da obstaja tudi nekaj onkraj vidnega. Ne glede na to, ali smo verniki ali ne.