Dan državnosti

Petindvajseti junij 1991 je eden tistih datumov, ki jih Slovenija nosi v sebi kot temeljni kamen. Tistega dne – bil je torek, topel in sončen – je slovenska skupščina sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na Trgu republike v Ljubljani se je zbrala množica, ki je ob spustu jugoslovanske in dvigu slovenske zastave vedela: nič ne bo več tako kot prej.

Pot do samostojnosti

Slovenija ni postala samostojna čez noč. Proces se je začel leta prej – z vsako slovenizirano oddajo na televiziji, z vsakim protestom proti jugoslovanski vojski, z vsakim člankom v Mladini in Novi reviji. Intelektualni temelji so bili postavljeni že v osemdesetih: Pisateljska ustava leta 1988, Majniška deklaracija istega leta, demokratizacija leta 1989. Ko so decembra 1990 na plebiscitu vprašali ljudi, ali želijo samostojno Slovenijo, je bil odgovor jasen: 88,5 odstotka volivcev je glasovalo za. Udeležba je bila 93,2-odstotna – številki, ki ju demokratične države le redko dosežejo.

A med plebiscitom in razglasitvijo je minilo pol leta diplomatskih pogajanj, notranjih priprav in taktiziranja. Slovenija je vedela, da Beograd razglasitve ne bo sprejel mirno. In res – le dva dni po razglasitvi, 27. junija, je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) začela vojaške operacije na slovenskem ozemlju. Sledila je desetdnevna vojna.

Desetdnevna vojna

Vojna za Slovenijo je trajala od 27. junija do 7. julija 1991. Enote JLA so poskušale zavzeti mejne prehode in strateške točke, a so naletele na organiziran odpor Teritorialne obrambe in policije. Boji so potekali pri Trzinu, na Brniku, v Novi Gorici, pri Dravogradu in drugod. V desetih dneh je padlo 19 pripadnikov slovenske obrambe, 44 vojakov JLA in 12 civilistov. Za mlado državo je bil vsak padli preveč.

Zmaga v tej vojni ni bila le vojaška – bila je predvsem politična in diplomatska. Slovenija je uspela prepričati mednarodno skupnost, da je njena osamosvojitev legitimna in miroljubna. Priznaval so jo začele evropske države, najprej Hrvaška (hkrati), nato Nemčija, Avstrija, nato pa plaz priznanj, ki se je končal s sprejemom v Združene narode maja 1992.

Praznovanje danes

Dan državnosti je eden bolj uradno praznovan praznikov v Sloveniji. Osrednja slovesnost poteka na Trgu republike v Ljubljani, s slavnostnim govorcem, kulturnim programom in večerno proslavo. Državni zbor ima slavnostno sejo. Predsednik republike podeli državna odlikovanja. Celotna zadeva ima pridih uradnosti, ki ga nekateri cenijo, drugi pa občutijo kot rutino.

Za večino Slovencev je dan državnosti danes predvsem dela prost dan sredi poletja – priložnost za izlet na morje, piknik ali popoldne na vrtu. In čeprav se to morda sliši cinično, je v tem tudi poanta: da lahko 25. junija mirno sedimo na terasi in pijemo kavo, namesto da bi se bali za prihodnost, je ravno tisto, za kar so se ljudje leta 1991 zavzemali.

Manj znane podrobnosti

Na dan razglasitve, 25. junija 1991, je istočasno svojo neodvisnost razglasila tudi Hrvaška. Šlo je za usklajen korak obeh republik – dogovor med predsednikoma Kučanom in Tuđmanom je predvideval hkratno razglasitev, da bi Beograd težje reagiral na obeh frontah hkrati. A medtem ko je Slovenija svojo samostojnost v desetih dneh vojaško potrdila, se je Hrvaška znašla v bistveno daljši in bolj krvavi vojni.

Druga zanimivost: besedilo Temeljne ustavne listine je bilo napisano v času, ko ni bilo jasno, ali bo razglasitev res izvedena po predvidenem urniku. Obstajali so načrti za zamik – nekateri politiki so se bali, da je Slovenija premalo pripravljena. Prevladal je argument, da bi odlašanje zmanjšalo učinek plebiscitne volje. In tako je bilo: listina je bila sprejeta točno po načrtu.

Kaj pomeni državnost danes

Triintrideset let po osamosvojitvi je Slovenija članica Evropske unije, NATO-a, območja evra in schengenskega prostora. Država, ki je leta 1991 imela dva milijona prebivalcev in je bila v svetu popolnoma neznana, je danes uveljavljena demokratična republika z razvitim gospodarstvom in stabilnimi institucijami. To ni trivialen dosežek. A državnost ni le zastava, himna in protokolarna slovesnost. Je tudi zaveza – da bomo to državo ohranjali, razvijali in ščitili. Ne pred zunanjimi sovražniki, ki jih danes nimamo, temveč pred notranjim brezbrižjem, ki je za majhne narode vedno nevarnejše od tank.