Če bi danes vprašali povprečnega Evropejca, kdaj se je začela druga svetovna vojna, bi večina kot iz topa izstrelila datum napada na Poljsko. A prava smrtna obsodba za mir na celini je bila podpisana že pol leta prej, v mrzli marčevski noči, ko se je v Berlinu lomila hrbtenica ene najbolj cvetočih demokracij tistega časa. 15. marec 1939 ni le suhoparen koledarski datum v zgodovini; je trenutek, ko je diplomacija dokončno kapitulirala pred surovo silo in ko so zahodne prestolnice spoznale, da so jih v Münchnu grdo opeharili.

Zgodovina današnjega dne nas uči, da se diktatorji ne ustavijo pri "zadnji ozemeljski zahtevi". Ko so nemški škornji tisto jutro stopili na praški tlak, je postalo jasno, da Hitlerja ne zanimajo le nemško govoreči Sudeti, temveč popolna dominacija. Ta dan v koledarju pomeni konec iluzij o miru, ki ga je Neville Chamberlain tako ponosno obljubljal s tistim nesrečnim kosom papirja v roki.

Brutalno nočno izsiljevanje v senci srčnega napada

Vse skupaj se je začelo s psihološko torturo, ki bi ji težko našli par v moderni diplomaciji. V noči s 14. na 15. marec je ostareli češkoslovaški predsednik Emil Hácha v Berlinu doživljal pravi pekel. Hitler ga ni sprejel kot državnika, ampak kot žrtev. Medtem ko mu je führer v obraz kričal o uničenju Prage, je Hermann Göring hladnokrvno dodal, da so njegovi bombniki že v nizkem startu in pripravljeni, da češko prestolnico zravnajo z zemljo.

Pritisk je bil tako nečloveški, da je Hácha sredi pogovorov doživel srčni napad. Namesto da bi srečanje prekinili, je Hitlerjev osebni zdravnik Theodor Morell predsedniku vbrizgal močan stimulans, da ga je obdržal pri zavesti. Okoli četrte ure zjutraj je zlomljeni Hácha končno podpisal dokument, s katerim je usodo svojega naroda "zaupal" Tretjemu rajhu. To ni bila diplomacija, to je bil čisti gangsterizem v državni režiji.

Praga v tišini in snegu

Tega dne leta 1939 so enote Wehrmachta ob 6. uri zjutraj prestopile mejo, medtem ko je nad Češko močno snežilo. Napredovali so hitro, saj odpora praktično ni bilo – vojska je imela ukaz, naj ostane v vojašnicah. Ko so motorizirane kolone dopoldne zapeljale na ulice Prage, jih ni pričakal odpor z orožjem, temveč srhljiva tišina, ki so jo prekinjali le vzkliki gneva in jok ljudi ob cestah. Mnogi so okupatorjem kazali stisnjene pesti, a proti tankom niso mogli nič.

Zanimivo je, da se Hitlerju s prihodom v zasedeno mesto ni mudilo le zaradi prestiža. Že 15. marca zvečer se je namestil na Praškem gradu, od koder je naslednji dan razglasil Protektorat Češka in Moravska. Skupaj z vojaki so v mesto prihrumeli tudi agenti Gestapa s pripravljenimi seznami za aretacije. Prvi na udaru so bili nemški emigranti, ki so v Pragi iskali zatočišče, in seveda judovsko prebivalstvo, za katerega se je tisti dan začel mračni pohod proti uničenju.

Ko "mir za naš čas" postane kruta šala

Zasedba Prage je bila tista pika na i, ki je sesula politiko popuščanja oziroma famozni appeasement. Britanski premier Chamberlain, ki je še jeseni verjel, da je s Hitlerjem mogoče barantati, je 17. marca v Birminghamu končno spremenil ploščo. Njegova obsodba nemškega dejanja je bila ostra, a za Češkoslovaško prepozna. Zgodovina tega datuma nam pove, da so protestne note Londona in Pariza ostale le na papirju, medtem ko je bila država že razkosana.

Slovaška je pod vodstvom Jozefa Tisa že dan prej postala nemška satelitska država, Češka pa je pod vodstvom "protektorja" Konstantina von Neuratha postala le še nemška industrijska cona. Ta datum v koledarju je tako izbrisal eno redkih delujočih demokracij v srednji Evropi, ki je bila gospodarsko močnejša od marsikatere zahodne sosede.

Plen, ki je nahranil nemški vojni stroj

Če kdo misli, da je šlo Hitlerju le za prestiž, se močno moti. Zasedba Češkoslovaške je bila za Nemčijo logistični dobitek na loteriji. Wehrmacht je čez noč dobil opremo za 35 divizij. Govorimo o več kot 400 tankih LT-35 in LT-38, ki so bili takrat tehnološko vrhunski. Brez teh čeških tankov bi bila kasnejša nemška invazija na Poljsko in celo Francijo precej bolj tvegana in verjetno manj uspešna.

Kaj se je zgodilo na današnji dan, najbolje ilustrira prevzem tovarn Škoda v Plznu in Zbrojovke v Brnu. Nemci so dobili v roke enega največjih oborožitvenih kompleksov na svetu. Pomembni dogodki na današnji dan nam kažejo, kako hitro se lahko geopolitična slika obrne, če agresorju pustiš proste roke. Ko so zahodni zavezniki končno dojeli, da Hitler ne bo nehal, je bilo orožje, ki bi jih lahko branilo, že v nemških rokah.

Današnji dan v koledarju nas opominja na visoko ceno naivnosti. Ko je Hitler z okna Praškega gradu gledal na mesto, je vedel, da ga nihče več ne bo ustavil z besedami. Manj kot pol leta kasneje je svet zgorel v ognju druge svetovne vojne, ki se je dejansko začela prav s tisto marčevsko kapitulacijo v Berlinu. Češka tragedija ostaja opomin, da se miru ne da kupiti s prodajo tujih ozemelj.