Ko demokracija zgori v eni noči: Berlin, 27. februar 1933
Zgodovina se redko zgodi v vakuumu; običajno potrebuje le majhno iskro, da vname že pripravljeno grmado. V Berlinu tiste mrzle zime leta 1933 ta metafora ni bila potrebna – ogenj je bil še kako resničen. Ko danes opazujemo, kako hitro se lahko pod krinko "izrednih razmer" sesujejo ustavni sistemi, postane požig Reichstaga srhljivo aktualen opomin. Ni šlo le za uničeno stavbo, temveč za trenutek, ko je Adolf Hitler dobil popoln izgovor, da opusti vse demokratične zavore.
Berlin je bil tistega februarja na robu živčnega zloma. Hitler je bil kancler šele štiri tedne, njegova NSDAP pa v parlamentu še zdaleč ni imela absolutne moči. Do novih volitev, ki so bile razpisane za 5. marec, je manjkalo le nekaj dni, napetost med nacističnimi rjavosrajčniki in komunisti pa se je na ulicah merila v prelitih litrih krvi. Ko se je tisti večer malo po deveti uri izpod kupole na Königsplatzu začel valiti gost dim, je bilo vsem jasno, da se bo politična igra v Nemčiji za vedno spremenila.
Zidar sredi plamenov in sumljiva hitrost nacistov
Prvi klici na pomoč so gasilce dosegli okoli 21. ure. Mimoidoči so poročali o razbitih oknih in oranžnem siju, ki je hitro požiral hrastove obloge in pozlačene detajle plenarne dvorane. V tistem kaosu so policisti v praznih hodnikih naleteli na nenavaden prizor: 24-letni nizozemski zidar Marinus van der Lubbe je stal tam zadihan, prepoten in brez srajce. Pri sebi je imel vžigalna sredstva in potni list, dejanje pa je priznal takoj. Trdil je, da je stavbo zažgal sam, ker je želel spodbuditi delavce k uporu proti kapitalizmu.
Hitler in Joseph Goebbels sta bila v času izbruha požara na večerji, a sta bila na prizorišču skoraj hitreje kot nekatere gasilske enote. Tam ju je že čakal Hermann Göring, ki je kot pruski notranji minister takoj prevzel pobudo. Brez kakršne koli preiskave ali dokazov je pred gorečim parlamentom zavpil, da gre za začetek komunistične vstaje. Ta hitrost je bila preveč koordinirana, da bi bila naključna – nacisti so imeli scenarij pripravljen, potrebovali so le oder.
Konec pravne države z enim podpisom
Nacistični stroj ni izgubljal časa. Že isto noč so policijske enote po Berlinu iz postelj metale ljudi in aretirale okoli 4.000 posameznikov, predvsem poslance komunistične partije (KPD) in socialdemokrate. Med njimi je bil tudi Ernst Torgler, vodja komunistov v parlamentu, ki se je naivno sam javil policiji, misleč, da bo s tem dokazal svojo nedolžnost. Ni razumel, da pravila igre ne obstajajo več.
Ključni udarec je prišel 28. februarja. Hitler je ostarelega predsednika Paula von Hindenburga prepričal v podpis "Odloka za zaščito naroda in države". Ta dokument je z enim zamahom peresa izbrisal svobodo govora, tiska in zbiranja. Policija je lahko odslej vdirala v stanovanja brez nalogov in zapirala ljudi brez obtožnic. Ta odlok, ki je temeljil na famoznem 48. členu weimarske ustave, je ostal v veljavi vseh dvanajst let nacizma in postal pravna podlaga za sistem koncentracijskih taborišč.
Ko se propaganda zaleti v zid v Leipzigu
Septembra 1933 se je v Leipzigu začel sodni proces, ki naj bi svetu dokazal veliko komunistično zaroto. Na zatožni klopi so poleg van der Lubbeja sedeli še Torgler in trije Bolgari, med njimi Georgi Dimitrov. A nacisti so podcenili Dimitrova. Izkušeni revolucionar se je branil sam in v sodni dvorani povsem osmešil Göringa, ki je nastopil kot priča. Dimitrov je s svojo logiko in drznostjo razgalil pomanjkanje dokazov, zato je sodišče Torglerja in Bolgare oprostilo, kar je bil za Hitlerja hud propagandni poraz.
Ceno je na koncu plačal le Marinus van der Lubbe. Čeprav zakon v času požiga ni predvideval smrtne kazni, so nacisti zakonodajo spremenili za nazaj – postopek je znan kot Lex van der Lubbe. 10. januarja 1934 so mladega Nizozemca v Leipzigu usmrtili z giljotino. Danes se večina zgodovinarjev nagiba k tezi, da je bil res "osamljeni volk" in da so nacisti le spretno izkoristili priložnost, ki se jim je ponudila.
Pravna rehabilitacija Marinusa van der Lubbeja je trajala neverjetnih 75 let. Šele januarja 2008 je nemško tožilstvo uradno razveljavilo njegovo smrtno obsodbo, saj je temeljila na politično motiviranih zakonih, ki so kršili osnovna načela pravičnosti. Zgradba Reichstaga danes stoji s stekleno kupolo, ki simbolizira transparentnost, a njeni temelji še vedno hranijo spomin na noč, ko je bilo za vzpon diktature dovolj le nekaj škatel vžigalic in pripravljen odlok v predalu.
