Ste kdaj stali sredi trgovine sredi julija in ob pogledu na prvi paket božičnih piškotov začutili tisto rahlo tesnobo v želodcu? Ali pa vas je ulovil trenutek čiste nejevere, ko ste ugotovili, da skladba, ki jo ravno poslušate v rubriki »nostalgični hiti«, sploh ni iz prejšnjega tisočletja, ampak iz leta 2005? Tistega leta, ki se v vašem spominu zdi kot ... no, kot lani.

Potem pride tisto neizogibno vprašanje: kam, za vraga, je izginil ves ta čas?

Če ste že krepko zakorakali v trideseta ali štirideseta, to ni le subjektiven občutek. Gre za skoraj bolečo kolektivno izkušnjo odraslosti. Spomnite se otroštva – tista poletja so bila neskončna. Dva meseca počitnic sta trajala celo večnost; bila sta dovolj dolga za celo paleto novih prijateljstev, prask na kolenih in dolgčasa, ki se je vlekel kot jara kača. Danes? Danes se leto obrne, še preden dobro dojamemo, kateri letni čas je zunaj. Fizika pravi, da ura še vedno tiktaka enako. Naši možgani pa trdijo nekaj povsem drugega. In morda je čas, da si priznamo: ura se ni pokvarila, pokvaril se je naš način doživljanja sveta.

Matematika, ki nam ne gre v prid

Ena najbolj neizprosnih razlag za to drvenje skozi leta je čista matematika. Že konec 19. stoletja je filozof Paul Janet postavil t. i. proporcionalno teorijo. Logika je brutalno preprosta, a hkrati razloži marsikaj.

Ko ste stari pet let, eno leto predstavlja 20 % vašega celotnega življenja. To je ogromen kos pogače, zato se čakanje na naslednji rojstni dan zdi kot čakanje na naslednjo ledeno dobo. Pri petdesetih pa isto leto predstavlja le še mizerna dva odstotka vašega obstoja. V primerjavi z vsem, kar ste že preživeli, je dvanajst mesecev postalo le drobiž. Naša notranja ura deluje relativno.

Ampak bodimo iskreni – številke so le del zgodbe. Tista prava »tatvina« časa se dogaja nekje drugje: v sivi substanci med našimi ušesi.

Zakaj je rutina tihi morilec spominov

Tukaj postane zgodba osebna. Naši možgani so evolucijsko programirani za učinkovitost. Ker so energetsko najbolj potratni organi, nenehno iščejo bližnjice. In bližnjica številka ena je ignoriranje vsega, kar nam je že znano.

Se spomnite svoje prve vožnje z avtomobilom? Vsak vdih, vsak šum motorja, tisti krčevit oprijem volana ... vse ste zaznali. Ta prva pot se je zdela dolga ure. Zdaj pomislite na včerajšnjo pot v službo. Verjetno ste prispeli na cilj, ne da bi se sploh zavedali prevoženih kilometrov. Vozili ste na avtopilotu.

Ko so izkušnje nove, možgani snemajo z visoko ločljivostjo. Pišejo goste, bogate spomine, ker procesirajo barve, zvoke in vonje, ki jih še ne poznajo. Več kot je teh podatkov, bolj se čas v našem spominu raztegne. Po tridesetem pa življenje pogosto postane predvidljiva serija ponavljajočih se dejanj. Vstajanje, ista kava, ista pot, isti ljudje, ista serija pred spanjem.

Rutina je za možgane jasen ukaz: »Ni treba snemati.« Zakaj bi zapravljali prostor za tritisoči zajtrk, ki je identičen tistemu včeraj? In ker možgani ne ustvarjajo novih sidrišč, se celo leto v spominu skrči v eno samo sivo gmoto brez vsebine. Ko ni podrobnosti, se nam zdi, da je čas preprosto izpuhtel v zrak.

Paradoks potovanj ali zakaj se dopust zdi dolg

Ste kdaj opazili, kako prvi dan v tujem mestu traja celo večnost? Zjutraj ste iskali hotel v labirintu ulic, popoldne občudovali arhitekturo, zvečer poskušali hrano neznanih okusov. Ko ležete v posteljo, imate občutek, da ste od doma že vsaj teden dni.

Temu psihologi pravijo »učinek novosti«. Novost upočasni dojemanje časa v trenutku, ko se dogaja, in ga podaljša v retrospektivi. Nasprotno pa dolgčas deluje zahrbtno: ko čakate v vrsti na pošti, se zdi, da sekunde stojijo na mestu. A ker v tem času niste doživeli ničesar vrednega spomina, ta dogodek v vaši življenjski zgodbi sploh ne obstaja. Čas je v trenutku tekel počasi, v spominu pa je izginil.

V otroštvu je bilo vse »prvič«. Prvi sneg, prva simpatija, prvi resen prepir. V odraslosti večino stvari počnemo tisočič. Brez novih dražljajev naša »notranja kamera« snema le še z majhnim številom sličic na sekundo. Rezultat? Posnetek vašega leta se predvaja v hitrem posnetku.

Pametni telefon: črna luknja v žepu

Če bi ta članek brali pred pol stoletja, bi se lahko izgovarjali le na biologijo. Danes imamo v žepu še digitalni kompresor časa. Pametni telefon je verjetno najučinkovitejše orodje za krajšanje življenja, kar smo jih kdaj izumili.

Nekoč smo na avtobusu ali v čakalnici preprosto strmeli v prazno. Bilo nam je dolgčas, a tisti dolgčas je raztegnil našo percepcijo časa. Danes te prazne prostore zapolnimo s »skrolanjem«. Dve uri na Instagramu ali TikToku se ne zapišeta v dolgoročni spomin kot doživetje. Zapišeta se kot nič. Dobesedno. To je mrtev čas, ki ga ne boste dobili nazaj, in ker nima nobene vsebine, v spominu ne pusti nobene sledi.

Kako ustaviti drvenje?

Čeprav ne moremo ustaviti biološkega staranja in procesiranja nevronov, ki se s staranjem upočasnjuje, nismo povsem nemočni. Rešitev je presenetljivo preprosta, a v današnjem svetu težko izvedljiva: nalašč moramo izstopiti iz udobja rutine.

Ne govorim o ekstremnih športih. Govorim o tem, da včasih zamenjate pot do službe. Da skuhate nekaj, česar ne znate izgovoriti. Da se začnete učiti novega jezika ali igranja klavirja. Ko nas nekaj sili v to, da smo spet »začetniki« – nerodni, negotovi in popolnoma osredotočeni – se čas upočasni. Možgani so spet prisiljeni pisati podrobne zapiske.

Drugi recept je prisotnost. Sliši se kot poceni nasvet iz priročnika za samopomoč, a deluje. Večopravilnost je le eleganten izraz za to, kako hkrati pozabiti dve stvari. Če med kosilom odgovarjate na e-pošto, niste zares okusili hrane in niste zares napisali dobrega odgovora. Vaš spomin nima česa shraniti.

Morda ta vse hitrejši tek let ni le prekletstvo. Morda je to naraven opomin, da čas ni več neomejen vir, kot se nam je zdelo pri dvanajstih. Ko se zavedaš, da so leta postala »dražja«, začneš končno ceniti tisto kavo s prijateljem, ki si jo prej petkrat prestavil.

Tisto, kar nas v resnici straši, namreč ni hitrost ure. Straši nas misel, da bi na koncu ugotovili, da se vožnje sploh ne spomnimo, ker nismo gledali skozi okno. Zavor za čas ni. Lahko pa poskrbimo, da bo v tistem hitrem posnetku vsaj kaj vrednega ogleda.

Ste danes sploh opazili, kakšne barve je bilo nebo, ko ste šli iz stanovanja? Ali pa ste bili spet preveč zaposleni z drvenjem v prazno?