Ko danes vklopimo radio ali pretočno storitev in zaslišimo prve takte Devete simfonije, si težko predstavljamo, v kakšnem fizičnem razsulu je bil človek, ki je to glasbo ustvaril. Ludwig van Beethoven ni bil le genij, ampak človek, ki ga je lastno telo izdalo na najbolj krut način. 26. marca 1827 se je na Dunaju končala agonija, ki je trajala leta, njegov odhod pa je bil vse prej kot miren ali poetičen. Bil je umazan, boleč in prežet z vonjem po kisu in cenejšem vinu.
Dunajsko popoldne tistega dne je bilo naravnost srhljivo. Mesto je zajela močna nevihta, mešanica snežnega meteža in grmenja, ki je delovala kot zvočna kulisa za skladateljev zadnji izdih. Ta koledarski datum v zgodovini glasbe ne pomeni le konca ene kariere, ampak popoln zlom starega reda. Ko pregledujemo pomembne dogodke na današnji dan, smrt Ludwiga van Beethovna izstopa kot trenutek, ko se je dunajski klasicizem dokončno prevesil v viharno romantiko. Zgodovina tega datuma nam razkriva, da Beethoven ob smrti, star komaj 56 let, ni bil več tisti energični virtuoz s portretov, temveč senca samega sebe, uničena od bolezni in alkohola.
Punkcije trebuha in zadnje steklenice vina
Zadnji meseci v stanovanju v Schwarzspanierhausu so bili za Beethovna pekel. Zaradi ciroze jeter in vodenice mu je telo zatekalo do nerazpoznavnosti. Njegov zdravnik Andreas Wawruch mu je moral med decembrom 1826 in marcem 1827 kar štirikrat preluknjati trebuh, da je iz njega odtekla nakopičena tekočina. Brez sodobne anestezije so bili ti posegi brutalni, olajšanje pa le začasno. Beethoven je v postelji hropel, a je do zadnjega ohranil svoj značilni sarkazem.
Njegove zadnje besede niso bile nobena globoka modrost o umetnosti. Ko mu je založnik Schott iz Mainza končno poslal pošiljko renskega vina, je skladatelj le nemočno pogledal steklenice in zašepetal: "Škoda, škoda, prepozno." Tega dne leta 1827 je popoldne padel v komo. Ob njegovi postelji sta bila le svakinja in zvest prijatelj Anselm Hüttenbrenner, ki je kasneje opisal, kako je Beethoven ob blisku strele za trenutek odprl oči, stisnil pest proti nebu in nato izdihnil. Bil je upornik do zadnje sekunde.
Kaj je razkrila obdukcija v Schwarzspanierhausu?
Že naslednji dan je na vrsto prišel nož. Zdravnik Johann Wagner je opravil obdukcijo in v poročilu opisal grozljivo stanje notranjih organov: jetra so bila skrčena in polna vozličev, vranica pa ogromna. Wagnerja je najbolj zanimalo, zakaj je eden največjih glasbenikov vseh časov zadnje desetletje preživel v popolni tišini. Razrezal je slušni aparat in ugotovil, da so bili slušni živci popolnoma stanjšani in degenerirani. Na današnji dan v zgodovini se morda spominjamo njegovih simfonij, a medicinska dejstva kažejo, da je Beethoven ustvarjal v nenehni fizični bolečini.
Šele po smrti so v skritem predalu njegove pisalne mize našli tisto, česar ni pokazal nikomur. Poleg znamenitega pisma "Nesmrtni ljubljeni", katere identitete zgodovinarji še danes niso z gotovostjo potrdili, je tam ležala tudi Heiligenstadtska oporoka iz leta 1802. V njej je že četrt stoletja pred smrtjo priznal, da je zaradi izgube sluha razmišljal o samomoru. Dokument razkriva človeka, ki se je izoliral od sveta ne zato, ker bi bil ljudomrznik, ampak ker ga je bilo sram priznati svojo hibo.
Pogreb, ki je ustavil Dunaj
Če je Beethoven umiral v samoti, je bil njegov pogreb 29. marca 1827 čisto nasprotje. Dunaj je dobesedno obstal. Šole so zaprli, vojska pa je morala brzdati množico okoli 20.000 ljudi, ki so se zgrnili na ulice. Krsto so nosili najuglednejši glasbeniki tistega časa, med njimi pa je z baklo v roki korakal tudi mladi Franz Schubert. Ironično je, da je Schubert umrl le leto dni kasneje in bil po lastni želji pokopan le nekaj metrov stran od svojega idola na pokopališču Währing.
Sprevod se je ustavil pri cerkvi svete Trojice, kjer so opravili cerkveni obred, nato pa se je množica premaknila proti pokopališču. Tam je igralec Heinrich Anschütz prebral poslovilni govor, ki ga je napisal dramatik Franz Grillparzer. Ta dan v zgodovini je dokazal, da so Dunajčani Beethovna, kljub njegovemu težkemu značaju in nenehnim sporom z meceni, imeli za svojega največjega meščana.
Dražba las in sumi o zastrupitvi
Takoj ko se je zemlja na grobu posušila, se je začel lov na spominke. Beethovnovo premoženje, od dragocenih rokopisov do razglašenih klavirjev, je šlo na dražbo, da bi pokrili dolgove in stroške zdravljenja. Še bolj bizarno pa je bilo dogajanje ob njegovi smrtni postelji, kjer so mu obiskovalci odrezali skoraj vse lase. Ti prameni so kasneje postali ključni za znanost. Sodobne analize so v njih odkrile ogromne količine svinca, kar je sprožilo teorije, da se je skladatelj morda nevede zastrupljal z vinom, ki so mu takrat za boljši okus dodajali svinčev sladkor.
Današnji datum nas tako ne opominja le na glasbeno zapuščino, ampak na človeško krhkost. Vsak datum v koledarju ima svojo težo, a 26. marec 1827 ostaja zapisan kot dan, ko je narava s snežnim metežem pospremila človeka, ki je upal uglasbiti vesolje, medtem ko so mu jetra odpovedovala v majhni, mrzli dunajski sobi.
