V nekem trenutku, ki ga je zgodovina že zdavnaj pozabila, smo se kolektivno odločili, da bomo svoj čas raje podredili rimskim vojskovodjam in latinski matematiki kot pa ritmu narave. Danes na koledarju povsem avtomatsko preberemo "januar" ali "avgust", ne da bi mignili z obrvmi ali se vprašali, kdo sta bila ta dvolični bog in tisti prvi cesar po katerem se imenuje določen mesec. Te besede so postale le prazni predalčki za sestanke in opomnike. A če odgrnemo ta del naše civilizacije, ugotovimo, da je slovenska duša nekoč s časom dihala povsem drugače. Ne kot z ravno črto rokov, ki nas preganjajo, ampak kot z ciklom zemlje, sonca in žuljev.

Stara slovenska imena mesecev niso bila le prevodi ali okras. Bila so navodila za preživetje. Bila so poezija preprostega človeka, ki je moral vedeti, kdaj bo zemlja zaspala in kdaj bo spet primeren čas za sajenje. Ko danes obujamo te izraze, ne gre le za nostalgijo ali jokanje za tistimi dobrimi starimi časi. Gre za opomin, kako močno smo svoj fokus premaknili z oblakov na ekrane. Ste kdaj pomislili, da bi septembru rekli kimavec? Morda bi takrat prej opazili, kako tisto težko sadje v sadovnjaku utrujeno kima v vetru, namesto da zgolj brezglavo divjamo za novimi delovnimi zmagami.

Med prošenjem za svetlobo in ledenimi meči

Zima se ne začne z ognjemetom, ampak s tišino. Prvi mesec leta januar, so predniki poznali kot prosinec. Tu se jezikoslovci že stoletja praskajo po glavi in nam ponujajo dve plati iste medalje, ki sta obe enako boleči in lepi. Je to čas, ko sonce končno spet malo "posije" (sinje sije) skozi tisti težki zimski oklep, ali pa gre za kruto realnost, ko so zaloge v kleteh pošle in je bilo treba soseda "prositi" za košček kruha? Verjetno je resnica nekje vmes. V prosincu je svetloba sramežljiva, trebuh pa je bil pogosto prazen.

Takoj za njim pride svečan. Ime je ostro in vizualno, skoraj filmsko. Seveda, cerkvena svečnica ima svoje mesto, a tisti pravi "svečan" so ledene sveče, ki bingljajo s streh. To je tisti zoprni del zime, ko te mraz zareže do kosti, a ima sonce čez dan že toliko moči, da malo stali sneg. Ponoči vse to spet zmrzne v tiste prozorne meče. Ime ne potrebuje fizikalne razlage taljenja in zmrzovanja – ime je slika sama po sebi.

Ko se narava slači in ponovno oblači

Marec je sušec. Kratek, odrezav in praktičen. Brez nepotrebne romantike. Kmetu je ime povedalo vse: vetrovi morajo posušiti namočeno zemljo, da bo sploh sprejela seme. Če je marec moker, se obeta katastrofa. Če pa je sušec zares suh, se v kmečko hišo vrne upanje.

Nato pride tisto slavno zeleno prebujanje. Imamo veliki traven (april) in mali traven (maj). Tu pride do izraza tista kmečka logika opravil, ki ne pozna milosti. V velikem travnu trava začne noreti, bujna je in pripravljena na prvo košnjo. V malem travnu pa sledi tista druga rast, otava. Zanimivo je, kako se je jezik prilagajal terenu. Narava v Prekmurju pač ne igra po istih notah kot tista pod Triglavom, zato so se imena včasih prepletala ali celo zamenjala mesta, a "traven" je ostal simbol zmage zelenja nad zimsko sivino.

Krvavi žulji pod vročim soncem

Junij je čas za rožnik. To je mesec, ki bi ga lahko ocenili za najbolj romantičnega. Vse cveti, vonj v zraku je omamen, kresna noč pa polna tiste starodavne magije. A za to fasado lepote se skriva opozorilo: ko rože cvetijo, se kosa ne sme ustaviti. Narava je na svojem estetskem vrhu, človek pa na vrhuncu napora.

Poletna idila se hitro sprevrže v neizprosno bitko. Julij je veliki srpan, avgust pa mali srpan. Pozabite na morje in koktajle. Srp je orodje trdega dela, potu in strahu pred nevihto. Za naše prednike to niso bili meseci počitka, ampak vprašanje življenja in smrti. Pospraviti žito pod streho, preden te "udari" nebo, je bila edina prioriteta. Razlika med velikim in malim srpanom morda sploh ni v dolžini dneva, ampak v tisti peklenski intenzivnosti žetve, od katere je bilo odvisno, ali bo družina čez pol leta sploh imela kaj za na mizo.

Slovo v barvah vina in zmrznjene zemlje

Ko se vročina umakne, pride na vrsto kimavec (september). To ime ima v sebi nekaj globoko človeškega in melanholičnega. Sadje je zrelo, veje so težke in se dobesedno priklanjajo tlom. V tem "kimanju" je zaznati utrujenost narave, ki je dala vse od sebe in zdaj počasi zapira oči. Je tiho slovo od poletnega sonca.

Oktober je seveda vinotok. Verjetno edino staro ime, ki ga slovenski človek še danes izgovori s tistim posebnim žarom v očeh. Ni pomembno, ali ste v vinskih goricah ali v mestu – vsi vemo, kaj se takrat dogaja. Mošt postane vino, trdo delo se prelije v sode. To je mesec nagrade, ko si človek končno malo oddahne.

Potem pa svet postane resen. November nas udari z listopadom. Ime je neusmiljeno natančno. Nič več barv, nič več plodov. Narava se slači do golega ogrodja. To je vhod v temo, ki nas pripravlja na finale leta.

Leto se zaključi trdo – z grudnom. Ime zveni točno tako, kot se takrat počutiš na njivi. Zemlja zmrzne v trde grude, po katerih ne moreš niti hoditi, kaj šele, da bi vanje kaj posadil. Hoja je neprijetna, narava se je zaklenila. Gruden je mesec popolne introvertiranosti. Čas, da se človek umakne v hišo in počaka, da se krog znova zavrti.

Zakaj smo se odrekli svojemu jeziku?

Vedno znova me preseneti, kako zlahka smo Slovenci – ki se sicer radi trkamo po prsih, kako ljubimo svoj jezik – te besede odvrgli. Hrvati so jih denimo ohranili. Pri nas pa sta nemški vpliv in birokracija naredila svoje. Sprejeti latinščino je pomenilo vstopnico v "veliki, civilizirani svet". Želeli smo biti del Evrope, a smo pri tem izgubili svojo lastno teksturo. Latinščina je morda univerzalna, a je hkrati hladna kot kamen. Prosinec in kimavec sta topla, lokalna in polna vonja po zemlji in sta tudi naša.

Danes ta poimeovanja mesecev najdemo le še v križankah ali na koledarjih, ki jih po vasi delijo gasilci. A morda bi bilo vredno, da jih tu in tam spet spustimo čez ustnice. Ne v uradnih dopisih, ampak pri sebi. Ko vas bo naslednjič v februarju uščipnil mraz, si recite, da je to svečan. Ko boste sredi avgusta preklinjali vročino, se spomnite, da je to čas malega srpana – čas, ko se je nekoč koval obstoj.

Imena mesecev niso le oznake na papirju. So opomnik, da smo kljub vsemu svojemu blišču in tehnologiji še vedno bitja, ki dihajo pod tem istim nebom. Odvisni od dežja, sonca in tiste zmrznjene grude. Stara imena nam morda ponujajo pot nazaj k ritmu, ki ne tiktaka obsesivno, ampak preprosto – živi.