Zakaj nam rdeče številke na koledarju pomenijo več kot le prost dan?
V svetu, kjer je nenehna produktivnost postala skorajda verska zapoved, smo Slovenci razvili prav posebno disciplino: umetnost čakanja na praznik. Priznajmo si, tista majhna rdeča številka na stenskem koledarju v kuhinji nima le informativne vrednosti. Je nekakšna psihološka vrv, ki nas drži nad vodo med dvema ponedeljkoma. A praznik pri nas nikoli ni bil zgolj birokratska kategorija ali »prost dan« v smislu lenarjenja. Je tisti specifičen trenutek, ko slovenska zapriseženost delu končno kapitulira pred vonjem po sveže pečeni potici ali dimu sosedovega žara.
Naš koledar je pravzaprav ogledalo naše zmedene, a fascinantne identitete. Smo narod, ki slavi pesnike namesto generalov, in narod, ki še vedno goji tisto nostalgično socialistično ljubezen do prvomajskih kresov, hkrati pa vneto računa, koliko BDP-ja smo zapravili medtem, ko smo »mostičkali« med četrtkom in nedeljo. To nenehno nihanje med slabo vestjo zaradi nedela in nebrzdano željo po pobegu na vikend je tisto, kar nas dela človeške. V nadaljevanju ne bomo le suhoparno preleteli datumov, temveč pogledali, kaj ti dnevi sploh še pomenijo v dobi digitalne izgorelosti.
Kulturna hrbtenica ali le izgovor za smučanje?
Slovenija ima srečo (ali pač modre zakonodajalce), da je njen praznični koledar precej radodaren. A paradoks je drugje: smo morda edina država, ki je sposobna 8. februarja, na Prešernov dan, kolektivno romati na smučišča ali v hrvaško Istro, medtem ko na radiu odzvanjajo soneti o nesrečni ljubezni do Julije. Je to nespoštovanje kulture? Niti ne. To je naš način preživetja. Kultura praznovanja se je pri nas prelevila v kulturo premikanja.
V trenutku, ko se Ljubljana izprazni in avtocesta proti morju postane najbolj obljuden prostor v državi, se zgodi nekaj sociološko fascinantnega. Kljub temu da prisegamo na individualizem, ob praznikih vsi hkrati dobimo isto idejo. Ta čredni nagon po iskanju sonca ali snega je dokaz, da prazniki niso le datumi, ampak kolektivni rituali. Če ne bi imeli Prešerna, bi si ga morali izmisliti – že samo zato, da bi februarsko siviljo presekali z vonjem po kuhanem vinu nekje na vrhu smučišča.
Spomladanski ciklus: ko cerkveni zvonovi srečajo sindikalni golaž
Pomlad v Sloveniji je čas velikih transformacij. Začne se z neuradnim praznikom – pustom, ki ga politika vztrajno ignorira, ljudstvo pa vneto praznuje ob krofih, in se prelije v resnejše teme. Velika noč pri nas nima fiksnega datuma, ima pa fiksno vsebino: popolno kulinarično pretiravanje. To ni le čas liturgije, ampak čas, ko se slovenska družina zapre v hišo in v tišini tekmuje, čigava potica je vizualno bolj popolna in čigav hren ima večjo »moč« prebijanja sinusov. Velikonočni ponedeljek je tisti redki dan v letu, ko se dejansko ne dogaja popolnoma nič – in prav v tem je njegov največji čar.
Nato pride 1. maj. Praznik dela je v slovenski psihi zapisan globlje od katerekoli ideologije. Dva prosta dneva sta relikt preteklosti, ki smo ga v surovem kapitalizmu objeli z obema rokama. Vonj po kresovih na predvečer praznika je vonj slovenske svobode. Budnice godb na pihala, ki nas mečejo iz postelj ob šestih zjutraj? To je del mazohistične folklore, ki nam pove, da se je uradno začela sezona piknikov. Prvi maj je tisti strateški vrhunec leta, ko s tremi dnevi dopusta kupiš teden dni življenja. Kdo bi se temu odrekel v imenu produktivnosti?
Melanholija jeseni in blišč decembrske norije
Če sta pomlad in poletje (z Marijinim vnebovzetjem kot vrhuncem avgustovskega mrtvila) namenjena pobegu, je jesen čas za introspekcijo. Dan reformacije in 1. november tvorita tisti famozni »krompirjev teden«. Tu se slovenska duša pokaže v svoji najbolj melanholični in hkrati družabni luči. Obiskovanje grobov pri nas ni le spominjanje mrtvih; je nekakšna tiha modna pista zimskih plaščev in prostor za srečanja s sosedi, ki jih nismo videli celo leto. Množica sveč, ki v temi osvetljujejo pokopališča, ustvarja vizualno podobo, ki bi jo marsikateri tuji turist označil za mistično, nam pa pomeni le, da je čas za topel čaj in premik v zimo.
In nato december. Danes se zdi, da se »veseli december« začne nekje sredi oktobra, ko se na policah trgovin pojavi prva umetna smreka. Ta komercialni pritisk je praznikom vzel del tiste tihe svetosti, a 24. in 25. december še vedno ohranjata svojo moč. Ko se nato 26. decembra spominjamo plebiscita, se v zraku čuti nenavadna mešanica domoljubja in mačka po božični večerji. Novo leto z dvema prostima dnevoma pa je sploh slovenska specialiteta – le malokateri narod si uradno prizna, da za okrevanje po najdaljši noči potrebuje vsaj 48 ur.
Uredniški nasvet: kako ne zapraviti praznika?
Biti »koledarski strateg« v Sloveniji je skoraj poklic. Če želite od leta odnesti čim več, se načrtovanja ne lotevajte maja. Koledar za tekoče leto je treba analizirati že decembra. Tisti prazniki, ki padejo na torek ali četrtek, so darila tistega videnega ali nevidenega bitja, ki bdi nad delavskimi pravicami.
Moja osebna taktika? Izogibajte se glavnemu valu. Če celotna Slovenija načrtuje pot na Hrvaško za prvi maj, bodite vi tisti »čudak«, ki bo teden prej vzel dopust, praznik pa izkoristil za prazne pohodne poti v okolici doma. Največja zmaga nad modernim tempom življenja je »staycation« – ko vsi drugi stojijo na mejnih prehodih, vi pa v miru berete knjigo na domačem vrtu.
Najlepši prazniki niso nujno rdeči
Ne smemo pa pozabiti na vse tiste dni, ki niso uradni, a so za dušo naroda morda še pomembnejši. Martinovo je tehnično navaden delovni dan, a vemo, da je v slovenski zavesti to praznik z veliko začetnico. To je dan, ko se mošt spremeni v vino in ko se vsak kotiček naše dežele spremeni v proslavo narave. Ali pa gregorjevo, ko s spuščanjem lučk po vodi slavimo luč in ptičjo ženitev. To so tisti avtentični drobci naše identitete, ki jih EU ne more normirati in jih Googlov koledar ne more popolnoma ujeti.
Ti skriti dragulji niso označeni z rdečo piko, a prav ti nam dajejo občutek pripadnosti kraju in ljudem. Praznik je namreč stanje duha, ne pa odlok v uradnem listu.
Na koncu prazniki niso le zgodovinski opomniki na dogodke, ki smo jih večinoma že pozabili, ali na cerkvene praznike, h katerim ne hodimo več redno. So nujno potrebni odstavni pasovi na avtocesti življenja. Omogočajo nam, da se ustavimo in vprašamo: »Komu ali čemu sploh služim ves ta čas?«
Ko boste naslednjič gledali v koledar in iskali tiste proste dni, ne razmišljajte le o tem, kam boste zbežali. Razmislite, kako boste ta čas dejansko naselili. Praznovanje ni v potovanju, ampak v prisotnosti. Ali ni prav to tista prava svoboda, o kateri poje naša Zdravljica – ne le politična neodvisnost, ampak svoboda od nenehnega hitenja? Morda bi moral biti naš naslednji praznik prav to: dan popolnega miru. Bi ga znali preživeti brez telefona v roki?
