Krvaveča rana: Kako je vojna v Afganistanu zrušila Sovjetsko zvezo (1989)

Ko se je imperij pogledal v ogledalo: Lekcija z Mostu prijateljstva

Nedavni prizori kaotičnega ameriškega umika iz Kabula so v mnogih izmed nas prebudili nenavaden občutek déjà vuja. Zgodovina v Afganistanu ni le zaporedje dogodkov; je krut učitelj, ki svoje lekcije ponavlja tistim, ki v svoji neomejni ošabnosti mislijo, da so nanje odporni. Ko je 15. februarja 1989 general Boris Gromov peš prečkal Most prijateljstva čez reko Amu Darja, se ni končala le devetletna vojaška avantura. Bil je to trenutek, ko je rdeči imperij tiho priznal, da je gora, ki so jo poskušali premakniti, preprosto pretežka. Zanimivo je, kako se geopolitične ambicije vedno razblinijo ob istem pragu – takrat, ko nerealni politični cilji trčijo ob neizprosen teren in še bolj neizprosen ljudski odpor.

Gromov, zadnji poveljnik 40. armade, je svoj zadnji sprehod odigral za kamere. Bil je to skrbno načrtovan teater discipline, ki naj bi zakril dejstvo, da se domov vrača poražena vojska. A kdor si danes ogleda tiste posnetke, v generalovih očeh ne vidi ponosa. Vidi le globoko, cinično utrujenost človeka, ki ve, da so njegovi vojaki umirali za iluzijo, ki so jo v udobju Kremlja skuhali starajoči se možje, ki Afganistana verjetno nikoli niso videli niti na zemljevidu.

Paranoja v Kremlju in rojstvo "krvaveče rane"

Če želimo razumeti ta polom, se moramo vprašati, zakaj so Sovjeti sploh rinili tja. Vse se je začelo sredi mrzle decembrske zime leta 1979. Odločitev za invazijo ni bila plod dolgoročne strategije, temveč paranoje Leonida Brežnjeva in njegovega najožjega kroga. Bali so se, da bo Afganistan prestopil na stran Zahoda, zato so poslali tanke, da bi "stabilizirali" bratski režim. Računali so na tedne, dobili pa desetletje gnoja in krvi. To je bila klasična napaka velesil: uporaba konvencionalne vojske za gverilski spopad. Sovjetski tanki, narejeni za hitre prodore čez evropske ravnice, so bili v ozkih gorskih prelazih Hindukuša le drage in nerodne tarče.

Mudžahedini niso bili vojska v klasičnem smislu te besede. Bili so duhovi, ki so poznali vsako jamo in vsako skalo. Na drugi strani so imeli sovjetski fantje – mnogi od njih komaj polnoletni naborniki iz kijevskih predmestij ali vasi nekje ob Volgi – le malo pojma o tem, zakaj sploh tvegajo glavo v deželi, ki jih sovraži. Ko je Mihail Gorbačov pozneje vojno označil za "krvavečo rano", ni pretiraval. Afganistan je postal črna luknja, ki je požirala milijarde rubljev v času, ko je sovjetsko gospodarstvo že tako ali tako klecalo pod lastno težo.

Še bolj kot denar pa je bolel moralni propad. Ko so se v domača mesta začeli vračati "cinkovi fantje" v zapečatenih krstah, o katerih se v medijih ni smelo govoriti, je država začela pokati po šivih. Sovjetski mit o nepremagljivosti se ni zrušil v spopadu z Natom, ampak v boju s plemenskimi bojevniki, ki so imeli na svoji strani čas in vero.

Stingerji: Trenutek, ko se je nebo zaprlo

Zgodovina rada pozablja na podrobnosti, ki spremenijo vse. Do leta 1986 so sovjetski helikopterji Mi-24, znani kot "leteči tanki", sejali smrt med uporniki skoraj brez kazni. Potem pa so v igro vstopili Američani s svojimi prenosnimi raketami Stinger. To je bil tisti tehnični preobrat, ki je vse postavil na glavo. Nenadoma sovjetski pilot ni bil več varen. Vsak gorski greben je lahko skrival raketo, ki je v sekundi uničila ponos sovjetske tehnike.

Psihološki učinek je bil morda še hujši od fizičnega. Sovjetska pehota je izgubila zračno podporo, piloti pa so morali leteti višje in manj natančno. Rezultat? Vojna izčrpavanja, v kateri Moskva preprosto ni mogla zmagati, ne da bi povsem zravnala državo z zemljo. Za takšne genocidne prijeme pa v času glasnosti in mednarodnega odpiranja ni bilo več politične volje.

Retorično vprašanje, ki se ob tem poraja, je: ali bi Sovjeti brez ameriškega vmešavanja zmagali? Verjetno ne. Le dlje bi trajalo. Afganistan ima to nenavadno lastnost, da tujce vedno izpljune, prej ali slej.

Osamljenost generala na Mostu prijateljstva

Morda najbolj zgovoren in hkrati najbolj žalosten detajl umika se je zgodil prav tistega 15. februarja 1989. Ko je Gromov končno prestopil mejo, ga na drugi strani ni pričakal noben rdeči tepih. V Moskvi so se že zdavnaj odrekli svoji "socialistični dolžnosti". Nobenega ministra, nobenega proslavljanja. Kremelj je svojo vojsko pustil na cedilu, kot bi šlo za neprijeten opomin na staro napako, ki jo je treba čim prej pozabiti.

Gromov je takrat suho izjavil, da za njim ni ostal niti en vojak. To je bila politična laž. Več sto pogrešanih je ostalo ujetih v afganistanskih gorah; nekatere so mudžahedini spreobrnili, drugi so zgnili v ujetništvu. General je s seboj v oklepniku peljal svojega sina, kar je bila močna, skoraj očetovska gesta – želel je simbolno pokazati, da prihodnost ne sme ostati v tistem peklu. A tisoči drugih sinov te sreče niso imeli. Vrnjeni veterani ("afganci") so postali izgubljena generacija, podobna tisti ameriški iz Vietnama – ljudje brez države, ki so jih doma gledali s sumom in sramom.

Kaj nam je ostalo razen pepela?

Tragedija tega umika je v tem, da odhod Sovjetov ni prinesel miru. Afganistan so pustili v razvalinah, z marionetnim režimom, ki je padel takoj, ko je Moskva zaprla finančno pipo. Iz tistega pepela in orožja, ki so ga v regijo nenadzorovano pošiljali vsi – od Američanov do Pakistancev – so zrasli talibani. Ideologija, ki se je kalila v boju proti "brezbožnim komunistom", se je le nekaj let pozneje obrnila proti tistim, ki so jo financirali.

Danes, ko gledamo nazaj, se zdi, da se nismo naučili praktično ničesar in tudi zgodovina nas opominja, da je bilo verjetno skozi ves čas človeške zgodovine prav zaprav enako. Imperiji še vedno verjamejo, da lahko s tehnologijo in denarjem spremenijo tisočletno kulturo in družbeno tkivo, ki ga ne razumejo. Reka Amu Darja še vedno mirno teče pod tistim mostom, kot bi se posmehovala človeški neumnosti.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, pa ni le, zakaj so Sovjeti takrat odšli. Bolj nas mora skrbeti, zakaj vsaka nova velesila naivno verjame, da bo imela njihova zgodba v Afganistanu drugačen konec. Ali kot pravi stara modrost: tisti, ki pozabljajo preteklost, so obsojeni na to, da jo ponavljajo. Na žalost ceno za to ponavljanje vedno plačajo ljudje na tleh, ne tisti v pisarnah.