Kako je Clyde Tombaugh s potrpežljivostjo odkril skrivnostni Pluton

V času, ko z enim klikom na pametnem telefonu dobimo visokoločljivostne posnetke najbolj oddaljenih galaksij, si težko predstavljamo, da smo še pred manj kot stoletjem tavali v temi glede lastnega praga v našem osončju. Deveti planet, tista famozna pika na robu našega dvorišča, ni bil odkrit z umetno inteligenco ali superračunalniki. Odkrila sta ga trma bogatega ekscentrika in neverjetna potrpežljivost fanta s kmetije, ki je v neogrevani kupoli strmel v zvezde, dokler se mu ena ni "nasmehnila".

Iskanje duha v vesoljski praznini

Zgodba o Plutonu se začne s fiksno idejo. Percival Lowell, premožen bostonski matematik, je bil prepričan, da nekje tam zunaj obstaja "Planet X". Uran in Neptun sta se namreč obnašala nenavadno, Lowell pa je verjel, da njuni orbiti moti gravitacija neznanega velikana. Leta 1894 je v Flagstaffu v Arizoni zgradil observatorij, ki je imel en sam glavni cilj: najti tega nevidnega motilca.

Ironija usode je, da je Lowell leta 1916 umrl prepričan, da mu je spodletelo. Šele kasneje so astronomi ugotovili, da so Pluton dejansko fotografirali že leta 1915, a ga nihče ni opazil. Bil je preveč medel, preveč majhen in povsem drugačen od tistega, kar so napovedovali Lowellovi izračuni. Sledila so leta pravnih bitk z njegovo vdovo Constance, ki je zaradi dediščine blokirala delo observatorija, zato je projekt obležal v predalu.

Kmečki fant, ki je videl več od drugih

Ko se je direktor observatorija Vesto Slipher leta 1929 končno odločil, da lov na Planet X obudi, je potreboval nekoga, ki mu monotono delo ne bo prišlo do živega. Našel je Clyda Tombaugha. Clyde ni bil šolan astronom z diplomo prestižne univerze. Bil je kmečki fant iz Kansasa, ki si je teleskope sestavljal sam iz delov starih kmetijskih strojev in odsluženih avtomobilov.

Slipherju je poslal svoje risbe Jupitra in Marsa, ki so bile tako natančne, da mu direktor ni poslal nasvetov, ampak kar ponudbo za službo. Tombaughovo delo v Flagstaffu je bilo vse prej kot glamurozno. Noči je preživljal v ledeno mrzli kupoli, kjer je fotografiral nebo, dneve pa v temnici ob napravi, imenovani "utripni komparator". Ta stroj mu je omogočal, da je hitro preklapljal med dvema fotografijama istega dela neba, posnetima v razmaku nekaj dni. Če se je karkoli premaknilo, je to "utripnilo".

"Doktor Slipher, našel sem vaš Planet X"

Usodni preobrat se je zgodil 18. februarja 1930 popoldne. Tombaugh je primerjal plošči iz januarja tistega leta, ko je v ozvezdju Dvojčkov opazil nekaj nenavadnega. Med tisoči nepremičnih zvezd je ena drobna točka skakala sem in tja. Da bi bil povsem prepričan, je preveril še tretji posnetek. Napake ni bilo.

Tombaugh ni zganjal cirkusa. Vstal je, odkorakal v direktorjevo pisarno in mirno rekel: "Doktor Slipher, našel sem vaš Planet X." Novico so svetu sporočili šele 13. marca 1930, namenoma na 75. obletnico rojstva Percivala Lowella. Svet je dobil deveti planet, čeprav se je kasneje izkazalo, da je bil Lowellov izračun napačen in da je Tombaugh Pluton našel bolj po srečnem naključju kot po matematični nujnosti.

Ime s kuhinjske mize

Po odkritju se je usul plaz predlogov za ime. Ljudje so želeli vse od Zevsa do Minerve, nekateri so celo predlagali ime Percival. A zmagala je enajstletna deklica iz Oxforda, Venetia Burney. Med zajtrkom je svojemu dedku omenila, da bi bilo ime Pluton, po rimskem bogu podzemlja, idealno za tako oddaljen in temačen svet.

Njen dedek, upokojeni knjižničar, je idejo posredoval naprej in astronomom v Arizoni je bila takoj všeč. Ne le zaradi mitologije, ampak zaradi subtilnega poklona ustanovitelju observatorija. Prvi dve črki imena, P in L, sta hkrati začetnici Percivala Lowella. Maja 1930 je Pluton uradno postal del našega besednjaka.

Od planeta do "izobčenca" in nazaj

Plutonova pot v učbenikih je bila burna. Kmalu je postalo jasno, da ni plinski velikan. Leta 1978, ko so odkrili njegovo luno Haron, so končno lahko izračunali njegovo maso in ugotovili, da je manjši celo od naše Lune. Ko so v devetdesetih letih začeli odkrivati še druge podobne objekte v Kuiperjevem pasu, se je njegov status začel majati.

Leta 2006 je Mednarodna astronomska zveza (IAU) sprejela novo definicijo planeta, ki pravi, da mora telo "očistiti svojo tirnico". Pluton, ki si prostor deli z množico drugih teles, tega pogoja ni izpolnil. Prekvalificirali so ga v pritlikavi planet. Odločitev je razjezila marsikoga, a znanost ne pozna sentimentov.

Kljub temu je Pluton dobil svojevrstno zadoščenje. Ko je sonda New Horizons leta 2015 poletela mimo njega, nam je pokazala svet, ki je vse prej kot mrtev. Videli smo ledene gore, dušikove ledenike in geološko aktivno površje. Najbolj fascinantno dejstvo pa ostaja skrito v sami sondi. Na krovu New Horizons je bila majhna aluminijasta kapsula s pepelom Clyda Tombaugha. Človek, ki je Pluton prvič videl kot medlo piko na stekleni plošči, je tako 85 let kasneje dejansko dosegel svet, ki ga je podaril človeštvu.