Ko danes spremljamo novice o iranskem jedrskem programu ali severnokorejskih raketnih poskusih, se morda zdi, da je svet na robu jedrskega brezna. A če ne bi bilo dokumenta, ki je v polno veljavo stopil pred več kot pol stoletja, bi bila slika verjetno še precej bolj srhljiva. Namesto peščice držav z atomsko bombo bi jih danes po svetu verjetno našteli trideset ali več, kar bi geopolitično šahovnico spremenilo v popoln kaos.

5. marca 1970 je uradno zaživela Pogodba o neširjenju jedrskega orožja (NPT). Ključni trenutek se je zgodil, ko so ratifikacijske listine deponirale takratne tri glavne jedrske sile – ZDA, Sovjetska zveza in Združeno kraljestvo – skupaj s še 40 drugimi državami. S tem se je vzpostavil specifičen globalni red, ki je svet strogo razdelil na tiste, ki "bombo" že imajo, in tiste, ki se ji morajo v imenu svetovnega miru odpovedati.

Strah pred popolnim uničenjem kot motor diplomacije

Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja svet ni bil ravno varno mesto. Spomin na kubansko raketno krizo iz leta 1962, ko je bil svet le korak stran od jedrskega spopada, je bil še kako živ. Diplomati so mrzlično iskali način, kako ustaviti nevarno širjenje tehnologije, preden bi jo dobila vsaka država z nekoliko večjimi ambicijami.

Pogajanja so potekala v Ženevi pod okriljem Odbora osemnajstih držav za razorožitev. Zanimivo je, da sta Washington in Moskva kljub ideološkemu sovraštvu tukaj igrala na isto karto. Nobena stran si ni želela, da bi se jedrski klub razširil na države, kot sta bili takratna Zahodna Nemčija ali Kitajska, saj bi to pomenilo izgubo nadzora nad lastnimi zavezniki in povečalo tveganje, da bi jih kdo drug potegnil v vojno.

Trije stebri: Velika kupčija med silami

Celotna pogodba stoji na treh stebrih, ki so pravzaprav velikanski kompromis. Prvi steber je neširjenje. Države brez jedrskega orožja so se s podpisom prvega in drugega člena zavezale, da bombe ne bodo nikoli izdelale. To ni bila majhna stvar; države, kot sta Švedska in Švica, so imele znanje in vire za razvoj orožja, a so se mu zavestno odpovedale v zameno za stabilnost.

Drugi steber je obljuba o razorožitvi, zapisana v šestem členu. To je verjetno najbolj sporen del pogodbe, saj jedrske sile zavezuje k pogajanjem za popolno odstranitev njihovih arzenalov. Čeprav so se velesile uradno zavezale k temu cilju, pogodba ne določa nobenega roka, kar jedrskim državam omogoča, da svoje arzenale vzdržujejo in posodabljajo že desetletja.

Tretji steber pa je spodbuda za vse ostale: pravica do miroljubne uporabe jedrske energije. Če se država odpove bombi, dobi pomoč pri gradnji jedrskih elektrarn ter uporabi tehnologije v medicini in kmetijstvu. Da ne bi prihajalo do zlorab, na vse skupaj pazi Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) z Dunaja, ki z inšpekcijami preverja, ali civilni uran morda ne konča v vojaških laboratorijih.

Kdo je ostal zunaj in zakaj govorimo o "apartheidu"?

NPT je status jedrske sile priznala le petim državam, ki so teste izvedle pred letom 1967: ZDA, Rusiji (naslednici SZ), Britaniji, Franciji in Kitajski. Francija in Kitajska sta sicer s podpisom odlašali vse do leta 1992. Takšna delitev je v mednarodni skupnosti sprožila očitke o "jedrskem apartheidu", kjer peščica držav diktira pravila ostalim, sama pa obdrži najmočnejše orožje.

Indija, Pakistan in Izrael te pogodbe niso nikoli podpisali, saj so jo razumeli kot diskriminatorno orodje za ohranjanje prevlade velikih. Indija je leta 1974 s testom "Nasmejani Buda" svetu pokazala, da se da do bombe priti tudi mimo mednarodnih pravil. Poseben primer je Severna Koreja, ki je leta 2003 kot prva in edina država od pogodbe odstopila, nato pa začela serijo jedrskih poskusov, ki trajajo še danes.

Inšpektorji na terenu: Ko papir ne zaleže

Moč pogodbe NPT dejansko sloni na ljudeh v modrih jopičih – inšpektorjih IAEA. Ti nameščajo pečate na jedrske reaktorje in analizirajo vzorce prahu, da bi odkrili sledi obogatenega urana. Vendar sistem ni neprebojen. Po zalivski vojni v devetdesetih letih je svet osupnilo razkritje, da je Sadam Husein v Iraku kljub podpisu pogodbe na skrivaj razvijal obsežen jedrski program.

Zaradi takšnih lekcij so države sprejele dodatni protokol. Ta inšpektorjem daje pooblastila, da se lahko nenapovedano pojavijo na lokacijah, ki sploh niso prijavljene kot jedrski objekti. To je danes ključno orodje pri nadzoru Irana, ki sicer trdi, da je njegov program povsem civilen, a so ga v preteklosti že večkrat ujeli pri prikrivanju ključnih informacij.

Realnost današnjega časa

Z 191 podpisnicami je NPT danes sporazum z najširšo podporo na svetu, a napetosti ne popuščajo. Vsakih pet let se diplomati v New Yorku sporečejo, ker nejedrske države upravičeno opozarjajo, da velesile ne kažejo nobene resne namere po razorožitvi. Namesto da bi arzenale krčile, jih Rusija, Kitajska in ZDA danes pospešeno posodabljajo.

Morda se zdi, da je pogodba le kos papirja, a številke govorijo drugače. V šestdesetih letih so analitiki napovedovali, da bo do konca stoletja jedrsko orožje imelo vsaj 25 držav. Danes jih je devet. Brez tega diplomatskega okvira bi bila verjetnost, da bi kateri od lokalnih konfliktov prerasel v jedrski spopad, neprimerljivo večja. Zadnji tak primer je Južna Afrika, ki je v devetdesetih letih prostovoljno uničila vseh svojih šest jedrskih bomb in pristopila k pogodbi kot država brez jedrskega orožja.