V svetu tehnologije, kjer se imperiji dvigajo in rušijo hitreje, kot traja življenjska doba povprečnega pametnega telefona, je le malo imen, ki v sebi nosijo težo prave, stoletne zgodovine. Ko danes omenimo "tehnološke velikane", naše misli samodejno zavijajo proti brskalnikom, viralnim videoposnetkom in podatkovnim oblakom. Apple, Google, Microsoft – to so bogovi našega časa. Toda preden so ti kolosi sploh postali ideja v garažah svojih ustanoviteljev, je obstajal "Veliki modri". IBM. Bil je več kot podjetje; bil je definicija korporativne Amerike in hrbtenica informacijske dobe, še preden smo sploh znali zares definirati, kaj "informacija" v digitalnem smislu pomeni.

Čeprav se zdi, da je podjetje IBM v pokrajini silicija prisotno od nekdaj, kot nekakšen neuničljiv monoliten spomenik, ima njegova sodobna identiteta pravzaprav zelo specifičen rojstni datum. In ta sega v leto 1924. Morda se sliši suhoparno, a za tistim preimenovanjem se skriva ena najbolj drznih vizij v zgodovini kapitalizma.

Od rezalnikov sira do "miselnih strojev"

Zgodovina nas uči, da se veliki preskoki redko zgodijo v sterilnih laboratorijih. Podjetje, ki ga danes poznamo kot IBM, se je v svojem otroštvu borilo z identiteto pod precej okornim imenom Computing-Tabulating-Recording Company (C-T-R). Če bi takrat vstopili v njihova skladišča, bi bili verjetno zmedeni. Na eni polici so bile industrijske ure, na drugi tehtnice za trgovine z živili, nekje v kotu pa so stali celo rezalniki sira in mesa. Bil je konglomerat brez pravega fokusa, mešanica gospodinjskih pripomočkov in nečesa, kar bi danes s kančkom domišljije poimenovali "proto-računalniki".

Ti tabulirni stroji, plod genija Hermana Holleritha, so bili namenjeni obdelavi podatkov ameriškega popisa prebivalstva. Uporabljali so luknjane kartice – tehnologijo, ki je bila ironično izposojena iz tekstilnih statev. A kljub tehnološkemu potencialu je bil C-T-R leta 1911 bolj podoben razmetani železnini kot pa vizionarskemu podjetju. Manjkal je vezni člen. Manjkal je človek, ki bi v kupih železja videl prihodnost človeštva.

In potem je prišel Thomas J. Watson starejši. Človek, ki so ga pravkar ponižujoče odpustili iz podjetja NCR, a je v sebi nosil neomajno vero v moč prodaje in discipline. Ko je leta 1914 prevzel vajeti, ni prinesel le novega poslovnega načrta, ampak religijo. Njegov moto "THINK" (Misli) ni bil le okras na steni; bil je ukaz. Watson je razumel tisto, kar mnogi današnji direktorji pogosto pozabljajo: tehnologija brez močne korporativne kulture je le kup dragega peska.

Leto 1924: Ime, ki je prehitelo realnost

Do sredine dvajsetih let je Watson podjetje povsem prevzgojil. C-T-R je sicer posloval dobro, a ime ga je neizmerno žulilo. Bilo je preveč opisno, preveč "garažno". Zvenelo je kot podjetje, ki vam popravi uro, ne pa kot entiteta, ki bo spremenila svet. Februarja 1924 je Watson izvedel taktični manever, ki bi mu ga danes marsikateri strokovnjak za odnose z javnostmi odsvetoval kot preuranjeno aroganco: podjetje je preimenoval v International Business Machines Corporation. IBM.

Poglejmo resnici v oči: leta 1924 podjetje ni bilo ne zares "mednarodno" (v današnjem smislu) niti ni bilo usmerjeno zgolj v "poslovne stroje". A Watson je igral dolgo igro. Ime IBM ni bilo diagnoza trenutnega stanja, ampak prerokba. S tem dejanjem je zaposlenim in konkurenci sporočil, da se ne ukvarjajo več s seštevanjem jabolk v lokalni trgovini, temveč gradijo živčni sistem globalnega gospodarstva. Bil je to prelomni trenutek, ko se je fokus s prodaje "izdelkov" premaknil na prodajo "rešitev" – koncept, ki ga danes do onemoglosti ponavlja vsak informatik, a so ga v resnici izumili v IBM-ovih pisarnah pred stotimi leti.

Kult bele srajce in pesmarice

V uredništvu se pogosto sprašujemo, kje je meja med pripadnostjo in kultom. IBM je to mejo v svojem zlatem obdobju močno zabrisal. Watson je namreč verjel v estetsko superiornost. Prodajalec IBM-a je moral biti videti bolje od svojih strank. Tako se je rodil legendarni kodeks: temna obleka, brezhibna bela srajca, diskretna kravata. To ni bila le uniforma; bila je oklep profesionalizma.

Morda najbolj bizaren, a obenem fascinanten detajl iz tistega časa so bile podjetniške pesmarice. Da, prav ste prebrali. Zaposleni so na zborovanjih peli pesmi o Watsonu, o zvestobi podjetju in o svetli prihodnosti tabulacije. Danes se nam to zdi skoraj srhljivo, a prav ta fanatična lojalnost je podjetju omogočila premagovanje velike depresije. Medtem ko so drugi odpuščali in zapirali vrata, je Watson kopičil zaloge delov. Verjel je v svojo vizijo celo takrat, ko trga ni bilo več. In ko se je gospodarstvo spet zbudilo, je bil IBM edini s polnimi skladišči, pripravljen na prevzem sveta.

Stava, ki bi lahko potopila imperij

Prvi pravi preizkus te vizije je prišel leta 1935 z ameriškim zakonom o socialni varnosti. Država je čez noč potrebovala sistem za sledenje milijonom delavcev. Bil je to logistični pekel, za katerega je bil primeren le en partner. IBM je takrat zacementiral svoj status skrbnika podatkov, a pravi tehnološki pretres je sledil šele z naslednjo generacijo – pod vodstvom Watsonovega sina.

Thomas Watson mlajši je v šestdesetih letih storil nekaj, kar bi večina sodobnih delničarjev danes kaznovala z okamnitvijo: zavestno je kanibaliziral lasten, izjemno dobičkonosen posel s tabulirnimi stroji, da bi naredil prostor za elektroniko. Razvoj sistema System/360 je stal astronomskih 5 milijard dolarjev. Če upoštevamo inflacijo, je bil to vložek, ki je zasenčil celo projekt Manhattan. IBM je stavil vse na eno karto: na idejo o združljivosti. In kocka je padla na pravo stran. System/360 je postal standard; če si v tistem času rekel "računalnik", si videl modre omare v klimatizirani sobi in tehnike v belih haljah.

Vendar pa zgodovina ne bi bila ironična, če ne bi prav največji uspeh nosil v sebi kala bodočih težav. Ko je IBM leta 1981 hitel na trg osebnih računalnikov, da bi ujel Apple, je storil usodno napako. Odprl je arhitekturo in vodenje sistema prepustil majhnemu, takrat neznanemu podjetju Microsoft. IBM je mislil, da je denar v "strojni opremi", a ključe kraljestva je nevede izročil Billu Gatesu. To je bila napaka, ki je "Velikega modrega" v začetku devetdesetih skoraj stala obstoja. Nenadoma niso bili več vizionarji, ampak počasni dinozavri.

Kaj ostane po sto letih?

Za razliko od mnogih velikanov, ki so končali v zgodovinskih knjigah (se še kdo spomni podjetij, kot sta DEC ali Compaq?), je IBM preživel, ker se je znal brez milosti odreči delom sebe. Prodaja oddelka za osebne računalnike kitajskemu Lenovu leta 2005 je bila za marsikoga šokantna, a strateško briljantna. Znebili so se nizkih marž in se vrnili k tistemu, kar jim je Watson starejši vcepil v DNK: kompleksnim rešitvam za velike sisteme.

Danes IBM morda nima tistega "hipsterskega" sijaja Silicijeve doline. Njihovi direktorji niso zvezdniki družbenih omrežij. Pa vendar, IBM je tisti nevidni motor, ki v ozadju še vedno poganja vaše bančne transakcije, letalske rezervacije in najbolj zapletene logistične mreže na planetu. Njihov prehod od luknjanih kartic do kvantnega računalništva je verjetno najbolj fascinantna transformacija v poslovni zgodovini.

Ko zaključujemo ta razmislek, se je vredno vprašati: ali lahko stara garda, ki je dobesedno izumila pravila korporativne igre, preživi dobo, ko umetna inteligenca ta ista pravila briše? Če nas zgodovina zadnjih sto let česa uči, je to, da se "Velikega modrega" nikoli ne sme odpisati prekmalu. Morda niso najhitrejši, a so mojstri preobrazbe v senci. Vprašanje za nas pa ostaja – koliko podjetij, ki jih danes obožujemo, bo čez sto let sploh še obstajalo? IBM je to preizkušnjo že prestal.