Zgodovina dolarja: Kako je državljanska vojna ustvarila zelence

Ko danes v denarnico pospravite dolarski bankovec, verjetno ne razmišljate o tem, da v rokah držite neposrednega naslednika obupane vojne strategije. Ameriški dolar, kot ga poznamo, namreč ni nastal iz želje po posodobitvi, temveč iz čiste nuje, ko je zvezna blagajna med krvavo državljansko vojno dobesedno zazijala prazna. 10. marca 1862 se je zgodil prelom, ki je za vedno pokopal idejo, da mora biti denar nujno kovan iz zlata ali srebra.

Vlada Abrahama Lincolna se je takrat znašla pred zidom. Stroški vzdrževanja vojske so bili astronomski, plemenitih kovin pa ni bilo dovolj niti za osnovne potrebe. Če Washington ne bi ukrepal, bi vojska Unije preprosto bankrotirala. Rešitev je bila radikalna: tiskarski stroji so začeli bruhati papir, ki mu je vrednost dajalo le zaupanje v državo. To je bil trenutek, ko se je rodil sodobni finančni sistem, hkrati pa se je končalo obdobje, ko je lahko skoraj vsaka lokalna banka tiskala svoj denar.

Zakon, ki je legaliziral "papirčke" brez kritja

Vse se je začelo 25. februarja 1862, ko je kongres sprejel Zakon o zakonitem plačilnem sredstvu (Legal Tender Act). Finančni minister Salmon P. Chase je dobil pooblastilo, da v obtok pošlje za 150 milijonov dolarjev papirnatega denarja. Ironično je, da je bil Chase sam sprva velik nasprotnik papirnate valute, a ko nimaš s čim plačati vojakov, načela hitro zamenja pragmatizem. Ti bankovci niso imeli kritja v zlatu – njihova vrednost je temeljila izključno na obljubi zvezne vlade, da bodo veljali za poplačilo vseh dolgov.

Prvi svežnji bankovcev v apoenih za 5, 10 in 20 dolarjev so med ljudi prišli natanko 10. marca. Ker vlada v Washingtonu takrat sploh še ni imela lastne tiskarne, so morali posel zaupati zasebnemu podjetju American Bank Note Company iz New Yorka. Vojaki in trgovci so si sprva sumničavo ogledovali nove bankovce, a ker druge izbire ni bilo, so ti hitro postali del vsakdana.

Politični ego na bankovcu za en dolar

Zasnova prvih bankovcev je bila mešanica patriotizma in političnega trženja. Na petaku je bil Alexander Hamilton, kar je bilo logično, saj je bil prvi finančni minister ZDA. Desetdolarski bankovec je krasil portret takratnega predsednika Lincolna, na dvajsetici pa je kraljevala boginja Svoboda. A najbolj nenavaden primer samopromocije se je zgodil pri bankovcu za en dolar.

Minister Chase je namreč na enodolarski bankovec, izdan pozneje istega leta, dal natisniti kar svoj obraz. V kongresu je završalo. Kritiki so mu očitali, da si z državnim denarjem financira lastno predsedniško kampanjo. Chase je bili očitno človek velikih ambicij, ki se ni bal izkoristiti tiskarne za dvig lastne prepoznavnosti med volivci, kar bi bil v današnjem času nepredstavljiv škandal.

Zakaj so dolarji sploh zeleni?

Vzdevek "greenbacks" ali zelenci ni nastal naključno. Hrbtna stran bankovcev je bila tiskana s posebno zeleno barvo, ki jo je patentiral kemik Tracy R. Edson. Razlog ni bil estetski, ampak varnostni. V tistem času so se začeli pojavljati prvi ponarejevalci, ki so uporabljali fotografijo. Ker so bili takratni fotoaparati sposobni ujeti le črno-bele odtenke, zelene barve niso mogli verodostojno reproducirati.

Poleg tega je bila ta specifična zelena barva izjemno odporna na kemikalije. Ponarejevalci so namreč pogosto poskušali s kemičnim pranjem odstraniti tisk z bankovcev nižjih vrednosti, da bi na isti papir natisnili višjo številko. Edsonova barva je te poskuse onemogočila, s čimer je zelena barva postala sinonim za varnost in stabilnost ameriške valute.

Inflacija in kaos na jugu

Tiskanje denarja brez kritja nikoli ne mine brez posledic. Do konca vojne je vlada natisnila za skoraj 450 milijonov dolarjev zelencev, zaradi česar je vrednost papirnatega dolarja strmoglavila. Leta 1864 je bil en papirnati dolar vreden le še približno 40 centov v zlatu. Cene življenjskih potrebščin so poletele v nebo, kar je močno udarilo po žepih navadnih državljanov.

Kljub temu je bil severnjaški sistem v primerjavi z jugom pravi uspeh. Konfederacija je namreč tiskala svoj denar povsem brez nadzora in omejitev. Rezultat je bil katastrofalen: inflacija na jugu je presegla 9000 odstotkov. Proti koncu vojne so bili južnjaški bankovci praktično ničvredni – ljudje so jih uporabljali za podkuritev peči ali kot tapete, saj so bili cenejši od pravega papirja.

Konec "divjega zahoda" v bančništvu

Pred uvedbo zelencev je v ZDA vladal popoln finančni kaos, znan kot obdobje "wildcat" bančništva. V obtoku je bilo več kot 8000 različnih vrst bankovcev, ki so jih izdajale zasebne banke, trgovine in celo železnice. Trgovci so morali vsak dan listati po debelih priročnikih, da so ugotovili, kateri bankovci so sploh pravi in koliko so dejansko vredni.

Uvedba enotne valute 10. marca 1862 je ta kaos začela odpravljati. Da bi vlada dokončno utrdila svoj monopol, je leta 1865 uvedla 10-odstotni davek na bankovce, ki so jih izdajale lokalne banke. To je bil smrtni udarec za zasebni denar. Od tistega trenutka dalje je bila zvezna vlada edina, ki je imela škarje in platno nad ameriškim denarjem.

Zanimivo je, da so ti stari bankovci še danes povsem veljavni. Po ameriški zakonodaji je vsak dolar, izdan od leta 1861 naprej, zakonito plačilno sredstvo. Če bi danes v trgovini poskušali plačati z originalno desetico iz leta 1862, bi jo blagajničarka po zakonu morala sprejeti po vrednosti 10 dolarjev. Seveda bi bila to vaša največja finančna napaka v življenju, saj so takšni primerki med zbiratelji vredni več tisoč evrov, a pravno gledano je ta denar še vedno "živ".