Brez te birokratske frustracije danes ne bi brali tega besedila

Težko si je predstavljati, da bi se danes v službi prebijali skozi goro nezdružljivih datotek tako, da bi s ključkom USB ali disketo v roki tekali od pisarne do pisarne. A prav takšen kaos je v osemdesetih letih vladal v ženevskem CERN-u, kjer so vrhunski fiziki ugotovili, da je lažje razbiti atom kot pa deliti podatke med dvema različnima računalnikoma. Iz te povsem praktične, skorajda banalne uradniške zagate se je rodil sistem, ki je popolnoma sesul stare načine komunikacije in postavil temelje za digitalno ekonomijo, kot jo poznamo danes.

Vse se je začelo s tipkanim dokumentom, ki ga je 12. marca 1989 britanski računalničar Tim Berners-Lee položil na mizo svojemu šefu. Naslov "Upravljanje informacij: Predlog" ni obetal revolucije, temveč zgolj tehnično rešitev za urejanje interne dokumentacije. Takrat si nihče, niti avtor sam, ni upal napovedati, da bo ta osnutek v nekaj letih pometel s klasičnimi mediji in spremenil način, kako kupujemo hrano, iščemo partnerje ali spremljamo novice.

Digitalni Babilon v osrčju Evrope

V poznih osemdesetih letih je bil CERN stičišče tisočev znanstvenikov, ki so v Švico prinašali svojo opremo. Nekateri so prisegali na Applove Macintoshe, drugi na osebne računalnike z DOS-om, spet tretji na robustne sisteme Unix. Te naprave so bile kot otoki; med seboj niso znale spregovoriti niti besede. Če je fizik v enem laboratoriju potreboval rezultate kolega iz sosednje stavbe, je bila edina zanesljiva pot fizični sprehod in upanje, da bo disketa sploh delovala v drugem pogonu.

Berners-Lee je v tem videl nesmiselno izgubo časa. Namesto da bi ljudi silil v uporabo enake opreme, je predlagal nekaj drznejšega: povezan informacijski sistem, v katerem bi bili dokumenti dostopni prek omrežja s kateregakoli računalnika. Njegova ideja ni bila v strojni opremi, temveč v univerzalnem jeziku, ki bi premostil razlike med različnimi operacijskimi sistemi.

"Nedoločno, a vznemirljivo"

Njegov nadrejeni Mike Sendall ob prejemu predloga ni skakal od navdušenja. Na naslovnico dokumenta je s svinčnikom hladno pripisal: "Vague but exciting..." (Nedoločno, a vznemirljivo). Ta kratek, skoraj ciničen komentar je bil dejansko zelena luč, ki je spremenila zgodovino. Sendall je Berners-Leeju dovolil, da se projektu posveti ob svojih rednih delovnih nalogah, kar je bila ena najboljših menedžerskih odločitev vseh časov.

Z odobrenimi sredstvi so kupili računalnik NeXT, ki ga je takrat proizvajalo novo podjetje Steva Jobsa. Ta črna kocka je postala zibelka spleta. Na njej je Berners-Lee napisal prve vrstice kode za spletni strežnik in brskalnik. Brez Sendallove pripravljenosti na tveganje in Jobsove napredne delovne postaje bi morda na splet čakali še desetletje.

Internet ni splet – in obratno

Pogosto slišimo, da sta internet in splet (WWW) ista stvar, a gre za zmoto, ki jo v uredništvu radi popravljamo. Internet je fizična infrastruktura – kabli, strežniki in usmerjevalniki, ki so v osnovi delovali že od konca šestdesetih let v okviru ameriškega vojaškega projekta ARPANET. Berners-Lee ni izumil interneta; ustvaril je aplikacijo, ki teče na njem.

Njegova inovacija je bila združitev interneta s konceptom hiperteksta. To je uporabnikom omogočilo, da s klikom na modro podčrtano povezavo preskočijo z enega dokumenta na drugega. Ni bilo več pomembno, kje fizično stoji strežnik – v sosednji sobi ali na drugi celini. Splet je internetu dal obraz, ki ga je lahko razumel vsakdo, ne le peščica računalniških zanesenjakov.

Trije stebri, ki še vedno držijo digitalni svet

Do konca leta 1990 je Berners-Lee definiral tri ključne tehnologije, ki so ostale praktično nespremenjene do danes. Brez njih bi bil vaš brskalnik le prazno okno:

  • HTML: jezik, ki brskalniku pove, kje je naslov, kje slika in kje se začne nov odstavek;
  • URI (danes URL): unikatni naslov vsake spletne strani, brez katerega bi bili v digitalnem svetu izgubljeni;
  • HTTP: protokol, ki določa, kako se podatki prenašajo med strežnikom in vašo napravo.

Zanimivo je, da se je prvi brskalnik imenoval preprosto WorldWideWeb. Pozneje so ga preimenovali v Nexus, da ljudje ne bi zamenjevali programa s samim konceptom spleta. Prva spletna stran, ki je kdaj ugledala luč sveta, pa je bila le preprosto navodilo za uporabo tega novega čuda.

Odločitev, ki je preprečila monopol

Morda najpomembnejši datum v zgodovini spleta ni leto 1989, temveč 30. april 1993. Takrat je CERN na vztrajanje Berners-Leeja sprejel vizionarsko odločitev: izvorno kodo projekta WWW so objavili javno in brezplačno. Odrekli so se vsem patentom in licenčninam. Če bi CERN takrat zahteval plačilo za vsako spletno stran, splet verjetno nikoli ne bi postal globalni standard, ampak bi ostal zaprt sistem, podoben tistim, ki so jih takrat neuspešno poskušala uveljaviti velika tehnološka podjetja.

Ta poteza je sprožila eksplozijo. Programerji so začeli množično postavljati svoje strežnike in razvijati naprednejše brskalnike, kot je bil Mosaic, ki je prvi omogočil prikaz slik neposredno ob besedilu. Odprtost kode je bila tisto gorivo, ki je splet poneslo iz akademskih hodnikov v vsako dnevno sobo.

Danes originalni računalnik NeXT počiva v muzeju v CERN-u. Na njegovem ohišju še vedno visi zbledela nalepka z rdečim opozorilom: "Ta stroj je strežnik. NE UGAŠAJ GA!!". Ironično je, da je prav ta naprava, ki je nekoč zahtevala toliko pozornosti, sprožila proces, ki ga danes ni več mogoče ustaviti.