Zakaj so se zarotniki ušteli? Politične posledice Cezarjeve smrti

Če bi danes vprašali povprečnega mimoidočega, kateri zgodovinski umor je najbolj spremenil svet, bi verjetno slišali o Sarajevu leta 1914 ali Dallasu leta 1963. A nobena zarota nima takšne teže in tako brutalne simbolike kot tista, ki se je odvila v starem Rimu. Današnji dan v koledarju nas opominja, da se politični idealizem pogosto konča v mlaki krvi, posledice pa so ravno nasprotne od tistih, ki so jih načrtovalci želeli doseči. Ko so senatorji tistega usodnega dopoldneva pod oblačili skrivali bodala, niso vedeli, da z vsakim vbodom v svojega voditelja dejansko ubijajo republiko, ki so jo tako vneto poskušali rešiti.

15. marca leta 44 pr. n. št. se je v Pompejevem gledališču zgodil atentat na Julija Cezarja, dogodek, ki ga poznamo pod imenom marčeve ide. Zgodovina tega datuma nam razkriva, da so bili zarotniki politično kratkovidni. Verjeli so, da bo s smrtjo "tirana" stara ureditev preprosto oživela sama od sebe. Namesto vrnitve k demokratičnim standardom senata pa so sprožili kaos, ki je Rim pahnil v desetletje državljanskih vojn in tlakoval pot prvemu pravemu cesarju. Tisti, ki so se najbolj bali absolutne oblasti, so s svojim dejanjem pospešili njen dokončni vzpon.

Vzpon človeka, ki je postal prevelik za sistem

Preden so se zgodili pomembni dogodki na današnji dan, je Julij Cezar sistematično razmontiral staro politično elito. Po zmagi nad Pompejem se v Rim ni vrnil le kot zmagovalec, ampak kot nekdo, ki nima več konkurence. Njegove poteze so bile mešanica populizma in genialnosti. Zmanjšal je dolgove revnim, preuredil koledar (ki ga v osnovi uporabljamo še danes) in delil državljanstva prebivalcem provinc. A ko ga je senat februarja leta 44 pr. n. št. imenoval za dosmrtnega diktatorja (dictator perpetuo), je bila za aristokracijo meja prestopljena.

V Rimu je bil naziv kralja prekletstvo že od izgona Tarkvinija Ošabnega stoletja prej. Ko je Cezar začel nositi škrlatna oblačila in ko se je njegov obraz pojavil na kovancih, so senatorji v tem videli konec svojih privilegijev. Niso ga sovražili le zaradi moči, ampak zaradi načina, kako jo je razkazoval. Za patricije to ni bila le politična kriza, ampak eksistenčna grožnja njihovemu vplivu in premoženju, ki so ga kopičili generacije.

Zarota pod krinko svobode

Nezadovoljstvo ni dolgo ostalo le pri šepetanju v kuloarjih. Gaj Kasij Longin in Mark Junij Brut sta okoli sebe zbrala približno šestdeset somišljenikov. Brutova vloga je bila ključna – bil je neposredni potomec človeka, ki je nekoč pregnal kralje, zato je njegovo sodelovanje zaroti dalo moralno težo. Na ta dan leta 44 pr. n. št. so se ti možje poimenovali "osvoboditelji" (Liberatores), prepričani, da opravljajo božje delo za rešitev države.

Časa niso imeli na pretek. Cezar je bil le tri dni oddaljen od odhoda na velik vojaški pohod proti Partskemu cesarstvu na vzhodu. Načrtoval je, da Rim zapusti 18. marca. Če bi mu dovolili oditi, bi bil s svojimi legijami nedosegljiv, morebitna zmaga na vzhodu pa bi ga naredila za boga, ki ga nihče več ne bi mogel odstaviti. Morali so udariti takoj, v samem srcu mesta, kjer je bil najbolj ranljiv.

Krvavi spektakel v Pompejevi kuriji

Ko danes preučujemo, kaj se je zgodilo na današnji dan, nas antični zapisi presenetijo s skoraj filmsko natančnostjo. 15. marec oziroma marčeve ide so bile v rimskem koledarju namenjene zasedanju senata. Ker je bila stara senatna zgradba takrat v prenovi, so se zbrali v Pompejevi kuriji, delu velikega gledališkega kompleksa. Cezar je tisto jutro skoraj ostal doma. Njegova žena Kalpurnija ga je rotila, naj ne hodi nikamor, saj je imela grozljive sanje, tudi prerokovalec Spurina mu je svetoval previdnost. A diktator je opozorila ignoriral.

V dvorani so ga senatorji obkolili pod pretvezo, da mu izročajo prošnjo za pomilostitev izgnanega brata enega od kolegov. Ko ga je Lucij Tilij Cimber potegnil za togo, se je začelo. Prvi je udaril Publij Servilij Kaska. Cezar se je sprva krčevito branil in menda Kaska celo zabodel s svojim pisalom. Ko pa je zagledal Bruta, svojega varovanca in prijatelja, je po pričevanju zgodovinarja Plutarha preprosto odnehal. Obraz si je pokril s togo in pustil, da so bodala opravila svoje.

Dobil je 23 vbodnih ran. Zdravnik Antistij, ki je opravil eno prvih dokumentiranih obdukcij v zgodovini, je kasneje ugotovil, da je bila usodna le ena rana v prsni koš. Cezar je izkrvavel in umrl točno ob vznožju kipa svojega starega sovražnika Pompeja, ki ga je pred leti premagal na bojišču.

Namesto svobode so dobili cesarstvo

Današnji dan v koledarju je za zarotnike pomenil začetek konca. Namesto da bi jih ljudstvo na ulicah pričakalo z rožami, so naleteli na grozo in molk. Mark Antonij je na pogrebu mojstrsko obrnil javno mnenje, ko je razkril Cezarjevo oporoko. Ko so Rimljani izvedeli, da jim je pokojni voditelj zapustil svoje vrtove in vsakemu državljanu namenil denarno darilo, se je žalost spremenila v bes. "Osvoboditelji" so morali v paniki zbežati iz Rima.

Sledilo je tisto, česar so se vsi najbolj bali: kaos. Mark Antonij, mladi Oktavijan in Lepid so v drugem triumviratu začeli čistko vseh nasprotnikov. Brut in Kasij sta po porazu v bitki pri Filipih leta 42 pr. n. št. storila samomor. Republika, ki so jo poskušali oživiti z umorom, je bila dokončno mrtva.

Vsak datum v koledarju ima svojo zgodbo, a 15. marec je lekcija o tem, kako težko je ustaviti kolo zgodovine z nasiljem. Oktavijan je leta 31 pr. n. št. pri Akciju premagal Marka Antonija in Kleopatro, štiri leta kasneje pa postal Avgust – prvi rimski cesar. Z umorom diktatorja so senatorji uničili zadnjo možnost za ohranitev republike in svetu dali monarhijo, ki je trajala stoletja. Cezarjeva smrt ni bila zmaga svobode, ampak le krvav uvod v novo dobo avtokracije.