Zakaj se Bush leta 1991 ni odločil za zavzetje Bagdada?

Zakaj se Bush 28. februarja ni odpeljal do Bagdada?

Vojna se redko konča točno takrat, ko ena stran položi orožje, in prva zalivska vojna pri tem ni bila nobena izjema. Ko je ameriški predsednik George H. W. Bush 28. februarja 1991 razglasil prekinitev ognja, je to storil v trenutku, ko je bila iraška vojska v popolnem razsulu, svet pa je prek malih zaslonov prvič v zgodovini spremljal vojno v živo. Danes, ko gledamo dogodke v Ukrajini ali Gazi, se zdi takratna tehnološka premoč koalicije skoraj samoumevna, a pred dobrimi tremi desetletji je šlo za brutalno demonstracijo moči, ki je za vedno spremenila pravila vojaške igre.

Operacija Puščavski vihar se je uradno končala po natanko 100 urah kopenske ofenzive. Čeprav je bila zmaga bliskovita in vojaško čista, je politični maček, ki je sledil, regijo zaznamoval za desetletja. Odločitev, da Sadama Huseina pustijo na oblasti, se z današnje perspektive morda zdi kot strateška napaka, a takratni Washington je igral povsem drugo partijo šaha.

"Levi kavelj" generala Schwarzkopfa

Kopenski del operacije, ki so ga poimenovali Puščavska sablja, se je začel 24. februarja. General Norman Schwarzkopf, ki so mu zaradi njegovega temperamenta in postave pravili "Stormin' Norman", je izvedel manever, ki ga danes poučujejo na vseh vojaških akademijah. Namesto frontalnega napada, ki so ga Iračani pričakovali ob kuvajtski meji, je glavnino svojih sil poslal globoko v puščavo na zahodu.

Ta famozni "levi kavelj" je popolnoma osmešil iraško obveščevalno službo. Medtem ko so iraški generali z daljnogledi zrli proti morju in pričakovali amfibijski izkrcaj marincev, jim je ameriški VII. korpus že drvel za hrbet. Iraški tanki T-72 sovjetske izdelave so bili proti ameriškim M1A1 abramsom povsem nemočni. Američani so s pomočjo termovizije uničevali tarče sredi noči in z razdalj, pri katerih Iračani sploh niso vedeli, od kod leti. Bil je to masaker, ne bitka.

Masaker na Avtocesti smrti

Tisto, kar je dejansko ustavilo ameriške tanke, niso bili iraški topovi, temveč televizijski posnetki. Ko se je 28. februarja bližala ura prekinitve ognja, so svet obkrožile fotografije z avtoceste 80, ki povezuje Kuvajt z Basro. Kolona tisočev vozil – od tankov do ukradenih kuvajtskih civilnih avtomobilov, naloženih z uplenjenim blagom – je postala lahka tarča za zavezniško letalstvo.

Prizori zoglenelih trupel in kilometrov uničene pločevine so dobili zloglasno ime "Avtocesta smrti". V Washingtonu je zavladala panika, da bodo ZDA v očeh svetovne javnosti izpadle kot krvoločen agresor, ki pobija vojsko v umiku. Colin Powell, takratni načelnik združenega štaba, je bil eden tistih, ki so pritisnili na zavoro. Menil je, da bi bilo nadaljnje bombardiranje razbite vojske "neameriško" in politično samomorilno.

Strah pred praznim prestolom v Bagdadu

Mnogi se še danes sprašujejo, zakaj koalicija ni preprosto vkorakala v Bagdad in končala zgodbe s Huseinom že leta 1991. Odgovor je bil v tistem trenutku pragmatičen: mandat Združenih narodov je jasno zapovedoval le osvoboditev Kuvajta. Bush starejši je bil dovolj moder, da je vedel, da bi okupacija Iraka pomenila razpad koalicije, v kateri sta sedeli tudi Sirija in Egipt.

Poleg tega je v Pentagonu vladal upravičen strah pred tem, kaj bi se zgodilo, če bi Irak razpadel. Bali so se kaosa, v katerem bi se spopadli šiiti, suniti in Kurdi, kar bi na stežaj odprlo vrata iranskemu vplivu. Ironično je, da so prav te scenarije uresničili dvanajst let pozneje, ko je v Bagdad vkorakal Bushev sin. Leta 1991 je prevladalo mnenje, da je "stabilen diktator" boljša izbira od popolne anarhije.

Goreče nebo in krvavi epilog v Safwanu

Medtem ko so se 28. februarja ustavljali stroji, je bil Kuvajt v ekološkem peklu. Iračani so ob umiku minirali in zažgali več kot 700 naftnih vrtin. Črn dim je bil tako gost, da so sredi dneva v Kuvajtu prižigali ulične svetilke, naftni dež pa je zastrupljal puščavo. Zadnji požar so pogasili šele novembra, sanacija pa je državo stala milijarde.

Končni pečat je bil postavljen 3. marca 1991 na letališču Safwan. V preprostem vojaškem šotoru so iraški generali podpisali kapitulacijo. Američani so jim takrat naredili usodno uslugo: dovolili so jim uporabo helikopterjev za "administrativne namene". Sadam Husein je to takoj izkoristil in s temi istimi helikopterji brutalno zadušil upore lastnega ljudstva, ki so izbruhnili takoj po koncu spopadov. Vojna se je za zaveznike končala s parado, za tisoče Iračanov, ki so verjeli v spremembe, pa s streljanjem v hrbet.