Ljubljana kot tiskarsko središče: Ko so knjige končno nehale potovati z vozovi iz Nemčije

Danes se nam zdi samoumevno, da informacije krožijo v milisekundah, a v 16. stoletju je bila pot do tiskane besede na Kranjskem prava logistična nočna mora. Predstavljajte si, da bi moral vsak rokopis na večtedensko potovanje z vozom čez Alpe v Tübingen ali Urach, da bi se vrnil kot knjiga. To ni bilo le drago, ampak za rastoče protestantsko gibanje v Ljubljani tudi popolnoma nepraktično. Potreba po domači tiskarni ni bila le vprašanje prestiža, temveč golo preživetje idej, ki so takrat vrele na ljubljanskih ulicah.

Vse se je spremenilo 20. februarja 1575. Tistega dne je tiskar Janez Mandelc v svoji delavnici ob Ljubljani odložil zadnje pole prevoda svetopisemske knjige Jezus Sirah. Čeprav se morda sliši kot suhoparen zgodovinski podatek, gre za trenutek, ko je Ljubljana uradno prenehala biti le provincialna postojanka in postala tehnološko napredno mesto z lastno produkcijo znanja.

Kdo je bil Janez Mandelc, človek z dletom in prešo?

Janez Mandelc, ki ga v arhivih najdemo tudi pod imenom Hans Mannel ali Manlius, ni bil zgolj obrtnik, ki bi obračal ročico na stroju. Bil je pravi renesančni podjetnik in hkrati umetnik. V Ljubljano je prišel kot izkušen mojster, ki je znal sam izdelati lesoreze in vinjete. To pomeni, da so bile ilustracije in okraski v prvih ljubljanskih knjigah njegovo avtorsko delo, kar je tiskom dajalo unikaten pečat.

Deželni stanovi so hitro uvideli, da se jim investicija vanj izplača. Namestili so ga v bližino današnje Krojaške ulice, kjer je imel neposreden dostop do reke. Voda je bila ključna za transport težkih bal papirja in drugih materialov. Mandelc je imel močno politično in finančno zaledje, saj so kranjski plemiči v njegovi tiskarni videli glavno orožje za širjenje protestantske vere med ljudstvom.

Jezus Sirah: Več kot le versko besedilo

Izbira prvega dela ni bila naključna. Prevod knjige Jezus Sirah je pripravil Jurij Dalmatin, takrat ambiciozen protestantski pridigar, ki je že sanjal o svojem življenjskem projektu – celotnem prevodu Biblije. Kolofon te knjige z datumom 20. februar 1575 je danes naš najtrdnejši dokaz o začetku tiskarstva na slovenskih tleh.

Čeprav knjiga po obsegu ni bila debela enciklopedija, je njena kakovost presenetila sodobnike. Tisk je bil oster, čitljiv in povsem primerljiv s tistim iz uveljavljenih nemških tiskarn. Za Dalmatina je bil to ključen preizkus; ugotovil je, da mu za vsak popravek v pesmarici ali krajši razpravi ni treba več pošiljati kurirjev na tisoče kilometrov daleč, ampak se lahko preprosto sprehodi do Mandelčeve delavnice.

Šest let, ki so pretresla Kranjsko

Mandelčeva ljubljanska kariera je bila sicer kratka, a neverjetno plodovita. V pičlih šestih letih je izpod njegovih preš prišlo okoli 30 različnih del. Ni se omejil le na slovenščino; tiskal je v nemščini, latinščini in celo hrvaščini. Bil je človek s poslovno žilico, ki je poleg verskih knjig tiskal tudi uradne razglase za deželno upravo in priložnostno poezijo za plemiške poroke ali pogrebe.

Zanimivo je, da je Mandelc tesno sodeloval tudi z Adamom Bohoričem. Čeprav je Bohoričeva slovnica Arcticae horulae succisivae kasneje izšla v Wittenbergu, je prav Mandelčeva prisotnost v Ljubljani ustvarila intelektualno klimo, v kateri so takšna dela sploh lahko dozorela. Njegova delavnica je bila nekakšen "start-up" tistega časa, kjer so se srečevali najbolj izobraženi ljudje v deželi.

Ko politika ustavi napredek

Uspeh tiskarne pa ni ostal neopažen v Gradcu, kjer je stoloval nadvojvoda Karel II. Kot goreč katoličan je v Mandelčevih tiskih videl nevarno orodje "krivovercev". Protireformacija je začela kazati zobe in nadzor nad tiskom je postal prva prioriteta. Leta 1580 je udaril odlok: tiskarna se zapre, Janez Mandelc pa mora zapustiti deželo.

Mandelc se ni predal, ampak se je umaknil na Ogrsko, natančneje na današnje Gradiščansko, kjer je pod zaščito tamkajšnjih plemičev nadaljeval svoje delo. V Ljubljani pa je nastala velika praznina. Njegov izgon ni bil le osebna tragedija tiskarja, ampak kulturni mrk za celo mesto.

Ljubljana je po Mandelčevem odhodu na novega stalnega tiskarja čakala skoraj celo stoletje. Šele leta 1678 je Janez Krstnik Mayr ponovno obudil to obrt, a v popolnoma drugačnih okoliščinah – v času baroka in pod strogim nadzorom katoliške cerkve. Mandelčeva tiskarna tako ostaja edinstven spomenik obdobju, ko je Ljubljana za kratek čas dihala v ritmu evropske renesanse.