Zadnji test pred Gagarinom: ko sta v vesolje poletela psička in lutka z receptom za boršč
V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je bila tekma za vesolje na vrhuncu, a tveganja so bila ogromna. Sovjetski inženirji pod vodstvom Sergeja Koroljova si niso smeli privoščiti napake, ki bi stala življenje prvega kozmonavta. Zato so 9. marca 1961 v orbito poslali nenavadno posadko: psičko Černuško in lutko Ivana Ivanoviča. Ta misija, uradno imenovana Korabl-Sputnik 4, je bila dejansko generalna repeticija za zgodovinski polet Jurija Gagarina, ki se je zgodil le dober mesec dni pozneje.
Mnogi poznamo Lajko, ki je svojo pot končala tragično, a prav Černuška je bila tista, ki je dokazala, da se živo bitje lahko varno vrne domov. Brez njenega uspešnega pristanka v zasneženi ruski stepi sovjetsko vodstvo verjetno nikoli ne bi dalo zelene luči za človeško posadko. To ni bil le tehnološki preizkus, temveč psihološki prelom, ki je Moskvi vlil samozavest v tekmi z Američani.
Ivan Ivanovič in strah pred preplašenimi kmeti
V kapsuli Vostok-K ni bilo veliko prostora, a so vanjo poleg Černuške stisnili še miši, morskega prašička in lutko v naravni velikosti. Inženirji so lutko poimenovali Ivan Ivanovič in jo oblekli v pravo vesoljsko obleko SK-1. Ker so se bali, da bi lokalni kmetje ob morebitni najdbi padalca mislili, da gre za mrtvega pilota ali tujega vohuna, so na vizir čelade z velikimi črkami napisali "MAKET" (maketa).
Raketa je s kozmodroma Bajkonur poletela ob 9.29 po moskovskem času. Plovilo je doseglo orbito na višini med 183 in 249 kilometri. Celotna misija je bila kratka in jedrnata – trajala je le eno uro in 46 minut, kar je zadostovalo za natanko en obhod okoli našega planeta. Vsaka minuta poleta je bila ključna za preverjanje sistemov za vzdrževanje življenja, ki so morali v breztežnosti delovati brezhibno.
Radijski signali: namesto vohunjenja raje recept za juho
Ena večjih skrbi sovjetskih oblasti je bila, kako bodo zahodne obveščevalne službe interpretirale radijske signale. Če bi iz vesolja slišali človeški glas, bi Američani lahko mislili, da so Sovjeti že poslali človeka v orbito in da je morda tam ujet ali mrtev. Da bi se izognili takšnim teorijam zarote, so v notranjost lutke Ivana Ivanoviča namestili magnetofon.
Namesto šifer ali vojaških poročil je Ivan med poletom oddajal posnetke zborovskega petja in, kar je še bolj nenavadno, branje recepta za rusko juho boršč. Vsakdo, ki bi prestregel signal, bi takoj ugotovil, da gre za vnaprej pripravljen posnetek in ne za živega kozmonavta. Ta poteza je bila hkrati praktična in rahlo ironična, saj je potrdila stabilnost radijskih zvez brez nepotrebnega vznemirjanja Washingtona.
Katapultiranje nad zasneženo Samaro
Vrnitev na Zemljo je bila najbolj kritičen del operacije. Plovilo je nad Afriko vžgalo zavorne motorje in začelo strm spust v atmosfero. Na višini sedmih kilometrov se je sprožil katapultni sedež, ki je Ivana Ivanoviča izstrelil iz kapsule. To je bil ključen test, saj so prvi sovjetski kozmonavti morali pristati s padalom ločeno od svoje kapsule, ki je bila za varen pristanek s človekom pretežka.
Kapsula s Černuško je pristala v bližini vasi Stari Tokmak v današnji regiji Samara. Lokalni prebivalci, ki so videli padalca, so sprva dejansko mislili, da gre za človeka v stiski. Ko so na prizorišče pridrveli vojaški reševalci, so ugotovili, da je psička polet preživela brez praske. Tudi morski prašiček in miši so bili po vrnitvi iz breztežnosti v dobrem stanju, kar je bil dokončen dokaz, da je kapsula Vostok 3KA varna za ljudi.
Pot do 12. aprila je bila odprta
Uspeh Sputnika 9 je pomenil, da so inženirji odpravili skoraj vse dvome. Sledil je le še en potrditveni polet s psičko Zvezdočko 25. marca, nato pa je bila pot do zgodovinskega 12. aprila 1961 prosta. Jurij Gagarin je poletel v praktično identičnem plovilu, kot sta ga preizkusila Černuška in Ivan.
Černuška se po svojem vesoljskem izletu ni več vrnila v orbito. Svoje življenje je mirno nadaljevala na trdnih tleh, njeno preparirano telo pa je danes razstavljeno v moskovskem Muzeju kozmonavtike. Zanimivo je, da je lutka Ivan Ivanovič leta 1993 na dražbi hiše Sotheby's dosegla ceno 189.500 dolarjev; kupil jo je ameriški poslovnež Ross Perot, ki jo je pozneje posodil muzeju v Washingtonu.
