Zadnje ure Martina Lutra: Kako je umrl reformator?

Ko miti padejo: Zadnje ure Martina Lutra

V svetu, v katerem zgodovinske velikane radi spremenimo v brezosebne kipe ali suhoparna poglavja v učbenikih, zlahka pozabimo, da so svet spreminjali ljudje iz mesa in krvi. Ljudje, ki jih je bolel hrbet, ki so se bali teme in ki so, navsezadnje, umirali precej bolj človeško, kot bi nam radi naslikali njihovi biografi. Martin Luter, tisti trmasti menih, ki je razbil monolit zahodnega krščanstva, ni končal v ognju grmade kot Jan Hus. Njegovo slovo 18. februarja 1546 je bilo presenetljivo tiho, skoraj banalno – v majhnem mestu, sredi nedokončanih poslov.

Zakaj bi nas to danes sploh zanimalo? Ker živimo v dobi, kjer je »resnica« postala subjektiven pojem, Luter pa je bil tisti, ki je prvi radikalno postavil posameznikovo vest nad diktat institucije. Njegov konec nam ne pove le tega, kako je umrl teolog, ampak kako se konča življenje človeka, ki je upal ugasniti luč srednjega veka.

Vrnitev v rojstni kraj ali ironija usode

Ena tistih bizarnih podrobnosti, ki jih piše le življenje, je dejstvo, da je Luter umrl v Eislebnu – natanko tam, kjer je prvič zajokal kot dojenček. Vendar tja ni odpotoval po sentimentalno slovo. Ne, pri dvainšestdesetih, ko so ga že pošteno načeli ledvični kamni, obolelo srce in prebavne težave, se je na pot podal kot nekakšen utrujen diplomat. Njegova zadnja naloga ni bila pisanje teoloških traktatov, temveč posredovanje v precej umazanem premoženjskem sporu med grofi Mansfeldskimi.

To nam o njem pove več kot vse njegove knjige. Bil je pragmatičen, včasih neznosno trmast in globoko prizemljen mož. Medtem ko je preoblikoval duhovni zemljevid celine, se je zadnje dni ukvarjal z mejiščniki in dediščinami lokalnega plemstva. Zima tistega leta je bila neizprosta in pot iz Wittenberga je bila za starca, ki mu je zmanjkovalo sape, verjetno zadnji žebelj v krsto. In čeprav je v Eisleben prispel kot senca samega sebe, tisti, ki so bili z njim, pravijo, da njegov včasih sočen in robat humor ni utihnil do zadnjega diha.

Zapis na listku: »Smo berači«

Dva dni pred smrtjo je na kos papirja čečnil nekaj, kar bi lahko razumeli kot njegov absolutni testament. Ni šlo za pravno listino. Zapisal je: »Wir sind Bettler. Hoc est verum.« (Smo berači. To je resnica.)

Če iščete bistvo reformacije, je v teh petih besedah. Človek, ki je v Wormsu cesarju v obraz rekel: »Tukaj stojim!«, je na smrtni postelji priznal popolno nemoč. Ni bil več upornik, bil je človek, ki prosi za milost. To ni bila predaja, temveč globoko osebno prepričanje, da pred končnostjo ne štejejo ne nazivi ne bogastvo. Ta drobna, skoraj mimobežna opazka razbije podobo arogantnega reformatorja in pokaže nekoga, ki je bil v svojem jedru presenetljivo skromen.

Zadnji »da« v naelektreni sobi

V noči na 18. februar se je soba v Eislebnu spremenila v politični oder. Ko je Lutra začelo stiskati v prsih – danes bi rekli, da ga je zadel infarkt – so njegovi sodelavci na čelu z Justusom Jonasom vedeli, kaj je na kocki. V tistem času smrt ni bila zasebna zadeva. Bila je dokaz. Katoliški nasprotniki so komaj čakali, da bi razglasili, kako je »heretik« v smrtnih mukah preklical svoje besede ali klical demone.

Zato je Jonas izkoristil svojo priložnost. Nad umirajočega se je nagnil in ga vprašal, ali ostaja zvest svojemu nauku. Luter je zmogel jasen in odločen: »Da.«

Tisti kratki odgovor je bil ključen. Brez njega bi bila prihodnost gibanja morda povsem drugačna. S tem zadnjim pritrdilnim stavkom je svojim sledilcem dal zadnje orožje – svojo neomajnost. Brez pompa, brez dolgih govorov. Samo ena beseda, ki je zapečatila usodo milijonov.

Večplastna senca: Luter ni bil svetnik

Nič ne bi bilo bolj napačno kot Lutra slikati kot brezmadežnega junaka. Kot opazovalec zgodovine težko spregledam njegovo temno stran. V svojih poznih letih je postal zagrenjen, njegovi zapisi proti Judom pa so več kot le »produkt časa« – so strupen nabor besed, ki so stoletja pozneje služile za opravičevanje grozot. To je del njegove zapuščine, ki je ne smemo in ne moremo pomesti pod preprogo.

Bil je vulkanski intelekt, poln protislovij. Po eni strani je osvobodil Sveto pismo iz latinščine in ga dal v roke navadnemu kmetu, po drugi pa je znal biti krut do tistih, ki se z njim niso strinjali. Upal si je reči »ne« absolutni oblasti, a hkrati utrjeval nove dogme. Prav ta njegova nepopolnost ga dela zanimivega. Ni bil nebeško bitje, ampak človek s svojimi demoni.

Ko je pozneje cesar Karel V. stal ob njegovem grobu v Wittenbergu, so mu svetovali, naj kosti izkoplje in zažge. Cesar, ki je imel več časti kot mnogi takratni teologi, je le zamahnil z roko: »Ne vojskujem se z mrtvimi.«

Lutrova smrt leta 1546 ni bila konec reformacije, ampak njen pravi začetek. Gibanje je preraslo očeta in postalo sila, ki je nenamerno ustvarila moderno Evropo, pismenost in individualno odgovornost. Morda se danes ne strinjamo z njegovo teologijo, a težko mu oporekamo pogum. Njegov odhod nas uči, da velike zgodovinske premike redko delajo »popolni« ljudje. Delajo jih tisti, ki so dovolj trmasti, da pri svoji resnici vztrajajo tudi takrat, ko jim že pošteno zmanjkuje diha.

Se v današnjem času, ko se vsi trudimo ugajati vsem, sploh še upamo izreči tisti Lutrov »da«?