Ko diplomacija vstopi v prostore, ki so jih opustošili topovi
Včasih se zdi, da ima zgodovina precej krut smisel za humor. Radi si domišljamo, da se tiste res velike vojne, ki opustošijo celine in izbrišejo cele generacije, končajo z nekakšnim filmskim zmagoslavjem, kjer pravica premaga nepravico in se zemljevidi na novo izrišejo v imenu napredka. Realnost je, kot se rado izkaže, precej bolj umazana, utrujena in – če smo povsem pošteni – depresivna. Ko pomislimo na saški grad Hubertusburg tistega hladnega februarja leta 1763, ne gre le za akt diplomacije. Gre za trenutek, ko je Evropa po sedmih letih vsesplošnega klanja enostavno izpustila sapo in priznala, da nima več moči niti za en sam juriš.
Zgodovinarji 15. februar 1763 radi vpišejo kot še eno kljukico na časovnem traku. A ta datum v sebi skriva lekcijo, ki bi si jo moral danes marsikateri geopolitični strateg obesiti nad posteljo: mogoče je žrtvovati milijon ljudi, uničiti gospodarstva in v pepel spremeniti cvetoča mesta samo zato, da se na koncu vrneš na točko, kjer si bil pred sedmimi leti. To je bil mir, ki ga ni prinesla modrost, ampak popolna izčrpanost.
Ko diplomacija vstopi v prostore, ki so jih opustošili topovi
Če želimo razumeti, zakaj je bil Hubertusburg tako boleč, moramo videti širšo sliko. Sedemletna vojna ni bila neka lokalna praskarija med sosedi. Winston Churchill jo je upravičeno označil za prvo pravo svetovno vojno. Medtem ko so se flote tolkale v Karibih in Indiji, je osrčje Evrope krvarilo zaradi dveh egov. Na enem koncu ringa je stala stara, dostojanstvena Avstrija pod vodstvom trmaste Marije Terezije. Na drugem pa Friderik II. Pruski – nekakšen vojaški povzpetnik, ki je svojo državo spremenil v ogromno kasarno.
Do leta 1763 je bila Prusija le še senca same sebe. Vojska je bila zdesetkana, province pa so spominjale na lunino površino. Niti na Dunaju ni bilo nič bolje. Blagajna je bila prazna, ljudje so jedli korenine, zavezniki pa so počasi dvigovali roke od vsega skupaj. In tu pride do ironije: mirovna pogajanja niso potekala v kakšnem bleščečem dvorcu v Parizu ali Londonu. Ne, gospodje so se dobili v lovskem dvorcu Hubertusburg na Saškem. Prusi so ga med vojno tako temeljito izropali, da so pogajalci verjetno sedeli na prepihu.
Grenko spoznanje Marije Terezije
Habsburški vladarici verjetno ni bilo težjega dneva v življenju. Marija Terezija ni bila ženska, ki bi zlahka oprostila, še manj pa pozabila. Njena osebna misija je bila jasna: vrniti Šlezijo, tisto bogato pokrajino, ki jo je Friderik ugrabil sredi belega dne. Resnica je, da je cesarica v to vojno vložila vse – svoj ponos, denar in življenja svojih podanikov. A papir v Hubertusburgu je te sanje dokončno razblinil.
Uporabili so tisti znani latinski izraz status quo ante bellum. Lepo zveni, kajne? V praksi pa to pomeni: »Vse ostane tako, kot je bilo, preden smo se začeli pobijati.« Poskusite to razložiti kmetu, ki mu je vojska požgala domačijo, ali materi, ki je na bojiščih pri Torgauu izgubila tri sine. Meje se niso premaknile niti za milimeter. Šlezija je ostala pruska, Avstrija pa je morala pogoltniti svojo užaljenost.
Vseeno pa bi bilo narobe trditi, da je cesarica odšla s praznimi rokami. Bila je dovolj prisebna, da je vedela: če ne podpiše zdaj, bo država bankrotirala. S tem mirom si je vsaj zagotovila, da ji Friderik ne bo metal polen pod noge, ko bo svojega sina Jožefa postavljala na prestol rimskega kralja. Bila je pragmatična ženska – včasih moraš odrezati prst, da rešiš roko.
Vzpon pruskega orla na ruševinah stare Evrope
V Berlinu so seveda točili šampanjec. No, kdor si ga je še lahko privoščil. Friderik Veliki je iz vojne odkorakal kot legenda, a če smo realni, ga je rešila gola sreča. Leto dni pred tem je umrla ruska carica Elizabeta, kar je on sam imenoval »čudež hiše Brandenburg«. Brez tega dogodka bi Prusija danes verjetno bila le opomba v zgodovinskih knjigah.
Tu se je rodilo nekaj, kar je dolgoročno spremenilo Evropo: nemški dualizem. Hubertusburg je bil uradni certifikat, da je Prusija velesila. Tekmovanje med Dunajem in Berlinom za to, kdo bo glavni v nemških deželah, se je tukaj zares začelo. Ta napetost je tlela še stoletje, vse dokler Prusija leta 1866 dokončno ni izrinila Avstrije iz igre. Friderik je morda po vojni deloval kot utrujen starček, a zgradil je temelj za nemški imperij.
Podrobnost, ki razkriva vso absurdnost
Ste vedeli, da so pruski vojaki iz Hubertusburga ob okupaciji odnesli celo kljuke z vrat? Resno, niso se ustavili pri urah in slikah; pobrali so vse, kar je bilo privijačeno, samo da bi se maščevali saškemu knezu. In potem si zamislite to sceno: le nekaj mesecev pozneje v ta isti dvorec, ki so ga njihovi lastni vojaki oskrunili, vstopijo diplomati v napudranih lasuljah. Heinrich Gabriel von Collenbach in Ewald Friedrich von Hertzberg sta obkrožena z golimi stenami s prefinjenimi kretnjami podpisovala usodo milijonov. Ta kontrast med popolnim barbarstvom na terenu in visoko kulturo za pogajalsko mizo je bistvo 18. stoletja.
Kaj nam Hubertusburg pove danes?
Ko se je črnilo posušilo, je zavladal mir. A to ni bil mir iz kakšne velike ljubezni ali sprave. Bil je mir ljudi, ki so preveč krvaveli, da bi sploh še držali meč. Ocenjuje se, da je v tej vojni umrlo okoli milijon ljudi. Razdejanje v nekaterih delih Saške je bilo takšno, da so potrebovali celo generacijo, da so število prebivalstva spravili na predvojno raven.
Sodobni človek v zgodovini vedno išče zmagovalce, tiste, ki so »premagali igro«. Hubertusburg pa nas uči nekaj drugega: da je včasih preživetje edina zmaga, ki ti preostane. Marija Terezija in Friderik sta se šla šah s človeškimi življenji, na koncu pa sta figure pospravila v škatlo v skoraj istem vrstnem redu, kot sta jih vzela ven. Težave, ki so zanetile vojno, niso izginile. Samo prekrili so jih s prahom izčrpanosti.
Morda bi se morali vprašati, kolikokrat se v življenju – ali v politiki – borimo do zadnjega diha, samo da bi ugotovili, da je »status quo« pravzaprav vse, kar lahko dosežemo. Hubertusburg ostaja tiho pričevanje o tem, da so meje na zemljevidih pogosto narisane s krvjo, čeprav se na koncu sploh ne premaknejo.
