Ko danes poslušamo o pravnih bitkah za slovensko suverenost, se malokdo zaveda, da so se temelji za našo državo paradoksalno kovali v Beogradu sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Takratna Jugoslavija je bila v globokem krču; mednacionalne napetosti so vrele pod površjem, politični vrh pa je mrzlično iskal recept, kako obdržati skupaj državo, ki je pokala po šivih. Rešitev so zapakirali v debelo knjigo z naslovom Ustava SFRJ, ki so jo razglasili 21. februarja 1974. Čeprav je šlo za ideološki konstrukt, je prav ta dokument Sloveniji v roke potisnil ključ, s katerim smo leta 1991 odklenili vrata v samostojnost.

Kardeljev birokratski monstrum s 406 členi

Glavni krivec za ta pravni labirint je bil Edvard Kardelj. Kot ključni ideolog režima si je zamislil sistem, ki bi bil tako decentraliziran, da bi zadovoljil republike, a hkrati dovolj zapleten, da bi Partija še vedno vlekla vse niti. Rezultat je bila ena najdaljših ustav na svetu, ki je s svojimi 406 členi prekosila skoraj vse, razen indijske. Kardelj je hotel ustvariti nekaj unikatnega, a je v resnici zgradil birokratsko pošast.

Namesto da bi ljudje preprosto volili svoje predstavnike, smo dobili delegatski sistem. To je bila teorija neposredne demokracije, ki je v praksi pomenila neskončne sestanke in izbiranje delegacij, ki so nato izbirale nove delegate. Sistem je bil tako nepregleden, da so morali po državi deliti posebne slovarje in priročnike, da so direktorji in uradniki sploh razumeli, kaj morajo početi. Ta zapletenost je bila namerna – če nihče ne razume pravil igre, lažje vlada tisti, ki drži palico.

Republike so postale države v malem

Največji premik, ki ga je prineslo leto 1974, je bila preobrazba republik v nekakšne države v državi. Jugoslavija ni bila več le ena država, razdeljena na regije, ampak skupnost suverenih narodov. Slovenija je dobila svojo ustavo in pravico veta na zvezne odločitve. Brez soglasja Ljubljane v Beogradu niso mogli sprejeti praktično nobene pomembne gospodarske odločitve.

To je seveda razbesnelo srbsko politično elito, še posebej ker sta skoraj enak status dobili tudi pokrajini Vojvodina in Kosovo. Srbija se je počutila razkosano, medtem ko je Slovenija končno dobila v roke šolstvo, kulturo in velik del gospodarstva. Zvezna oblast je obdržala le vojsko, zunanjo politiko in tisti famozni "enotni trg", ki pa je v praksi deloval vse slabše.

Pravica do odcepitve: Darilo iz preteklosti

Če bi Kardelj vedel, kako bodo slovenski pravniki leta 1991 uporabili njegova uvodna načela, bi verjetno še enkrat premislil. V ustavo so namreč zapisali, da so se narodi združili na podlagi pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve. V Beogradu so kasneje, ko je šlo zares, trdili, da smo to pravico "porabili" ob vstopu v skupno državo, a besedilo je bilo jasno.

Ko je leta 1991 Badinterjeva komisija presojala, ali ima Slovenija pravno podlago za odhod, se je oprla prav na te določbe. Ustava iz leta 1974 je bila tisti pravni argument, ki nam je omogočil mednarodno priznanje v obstoječih mejah. Brez tega bi bila naša pot v samostojnost pravno precej bolj majava in vprašljiva.

Gospodarski kaos pod imenom TOZD

Na ekonomskem področju pa je ta ustava prinesla pravo katastrofo. Uvedli so TOZD-e (temeljne organizacije združenega dela). Podjetja so razbili na majhne koščke, ki so morali med seboj podpisovati tisoče "samoupravnih sporazumov". Namesto da bi se ukvarjali s trgom in kakovostjo, so se delavci in vodstva utapljali v papirjih in usklajevanjih o delitvi dohodka.

Ta sistem "dogovorne ekonomije" je popolnoma ohromil velike sisteme. Za vsako malenkost je bilo potrebnih na stotine podpisov. To drobljenje gospodarstva je bilo eden glavnih razlogov, da je Jugoslavija v osemdesetih letih treščila v steno gospodarske krize, iz katere se ni nikoli več pobrala.

Tito nad vsemi, po njem pa potop

Seveda se ustava ni dotaknila nedotakljivega. Josip Broz Tito je bil s členom 333 ustoličen za dosmrtnega predsednika. Dokument je sicer predvidel, kaj se zgodi po njegovi smrti – uvedli so osemčlansko predsedstvo, v katerem bi se predstavniki republik menjavali vsako leto.

V teoriji je to zvenelo pravično, v praksi pa je pomenilo popolno blokado. Po letu 1980 država ni imela več močnega voditelja, ampak osem ljudi, ki so vlekli vsak na svojo stran. Ta operativna nesposobnost zvezne oblasti je bila zadnji žebelj v krsto federacije.

Zanimivo je, da je bila ta ustava tako obsežna, da je imela več kot 100.000 besed. Ko so jo sprejeli, so tiskarne po vsej državi delale nadure, da so natisnile vse potrebne izvode in razlage. Danes ta dokument počiva v arhivih kot dokaz nekega časa, a za nas ostaja ključen – ne zaradi samoupravljanja, temveč ker nam je dal pravno podlago, da smo lahko odšli.