Umor premierja Đinđića: Ozadje zarote in politične posledice

Srbska politika je polna mračnih poglavij, a le malo dogodkov je tako brutalno prekinilo upanje na hitro modernizacijo države kot tisti marčevski opoldne v Beogradu. Ko danes opazujemo politično krajino Balkana, se je težko znebiti občutka, da so streli iz leta 2003 določili smer regije za celo desetletje vnaprej. Zoran Đinđić ni bil le premier; bil je obraz Srbije, ki je želela pretrgati vezi z miloševićevsko preteklostjo, a je prav ta preteklost na koncu pritisnila na petelin.

Krvavi uvod pri dvorani Limes

Da se Đinđiću izteka čas, je postalo jasno že tri tedne pred usodnim dnem. 21. februarja 2003 je Dejan Milenković - Bagzi, vidni član zloglasnega zemunskega klana, s tovornjakom na avtocesti pri dvorani Limes poskušal zriniti premierjevo kolono s ceste. Đinđićev voznik je z bliskovito reakcijo preprečil nesrečo, premier pa je incident takoj označil za poskus umora. Institucije so takrat odpovedale – dogodek so sprva banalizirali kot običajen prometni prekršek, kar je atentatorjem dalo potreben čas za nov načrt.

Napetost v državi je bila takrat otipljiva. Đinđićeva vlada je junija 2001 v Haag poslala Slobodana Miloševića, kar je v varnostnih strukturah sprožilo alarm. Tisti, ki so med vojnami obogateli in si pridobili politično moč, so v premierju videli eksistenčno grožnjo. Ko je vlada napovedala ustanovitev posebnega tožilstva za organizirani kriminal in uvedbo zaščitenih prič, so se kriminalno podzemlje in odpadniški deli obveščevalnih služb dokončno odločili za radikalno potezo.

12.25: Trenutek, ko se je Beograd ustavil

Atentat se je zgodil sredi belega dne, ob 12.25, pred stranskim vhodom v poslopje srbske vlade. Zvezdan Jovanović, podpolkovnik Enote za specialne operacije (JSO), znane kot "rdeče baretke", je z okna stavbe v Ulici admirala Geprata sprožil usodni strel. Uporabil je puško Heckler & Koch. Naboj je Đinđića zadel naravnost v prsni koš, hudo pa je bil ranjen tudi njegov telesni stražar Milan Veruović. Čeprav so premierja nemudoma odpeljali v urgentni center, mu ni bilo pomoči; ob 13.30 so zdravniki uradno potrdili njegovo smrt.

Država je v trenutku otrpnila. Nataša Mićić, takratna vršilka dolžnosti predsednice republike, je še isti večer razglasila izredne razmere. Beograd so preplavile policijske sile, meje so se zaprle, začel pa se je neusmiljen lov na morilce, ki so bili tesno povezani z vrhom države. Izkazalo se je, da sta bila glavna arhitekta zarote Milorad Ulemek - Legija, nekdanji poveljnik JSO, in vodstvo zemunskega klana.

Sablja, ki je udarila po podzemlju

Odgovor države je bil silovit in obsežen – operacija Sablja. V nekaj tednih je policija pridržala več kot 11.000 ljudi. Med njimi niso bili le ulični preprodajalci, temveč tudi sodniki, politiki in visoki policijski uradniki, ki so dolga leta ščitili mafijo. Konec marca 2003 sta v vasi Meljak pod streli specialcev padla vodji zemunskega klana, Dušan Spasojević in Mile Luković, kar je praktično pomenilo konec te kriminalne združbe.

Vlada je v tistem obdobju sprejela tudi simbolno odločitev: do tal so zrušili razkošno vilo klana v Šilerovi ulici v Zemunu. Čeprav je bila poteza med ljudmi priljubljena, so pravni strokovnjaki pozneje opozarjali, da so s tem morda uničili ključne dokaze o tem, kateri politiki so dejansko obiskovali mafijsko gnezdo. Enota JSO je bila razpuščena, njeni člani pa razporejeni drugam ali odpuščeni, s čimer se je končala era paravojaškega vpliva na srbsko politiko.

Sodni epilog in zamujene priložnosti

Sojenje, ki se je začelo decembra 2003, je bilo vse prej kot mirno. Priče so izginjale ali bile umorjene, kot denimo Kujo Kriještorac, ki je videl atentatorje bežati s prizorišča. Zaradi neznosnih pritiskov je leta 2006 odstopil celo predsedujoči sodnik Marko Kljajević. Maja 2007 je sodišče končno izreklo sodbe: Milorad Ulemek in Zvezdan Jovanović sta prejela po 40 let zapora. Jovanović je dejanje sprva priznal in ga označil za "domoljubno dejanje", pozneje pa je na sodišču vse zanikal in trdil, da je bilo priznanje izsiljeno.

Politične posledice so bile dolgoročne in za Srbijo precej grenke. Đinđićeva koalicija DOS je razpadla, na oblast pa so se vrnile sile, ki so reforme upočasnile. Vojislav Koštunica, ki je prevzel vlado po volitvah konec leta 2003, je ubral precej bolj konservativno pot. Đinđićeva smrt tako ni bila le osebna tragedija, ampak trenutek, ko je Srbija izgubila zagon za hitro integracijo v Evropo. Danes o tem času pričajo le še spominske plošče in dejstvo, da so nekateri ključni akterji tistega obdobja še vedno v zaporu, medtem ko se politični duhovi preteklosti v Beogradu še niso povsem polegli.