Ugrabitev Alda Mora: Dan, ko se je ustavila Italija

Italija se še danes ni povsem otresla senc preteklosti, ki so jo zaznamovala tista krvava, s svincem prepojena leta. Ko danes opazujemo politično polarizacijo, se zdi usoda Alda Mora kot srhljiv opomin na to, kako daleč lahko gre ideološki fanatizem. To ni bila le ugrabitev politika; bil je neposreden napad na hrbtenico države v trenutku, ko je ta poskušala najti novo pot v prihodnost.

16. marca 1978 se je v Rimu zgodil dogodek, ki je Italijo ustavil sredi koraka. Skrajno levičarska teroristična skupina Rdeče brigade je sredi belega dne ugrabila nekdanjega premierja Alda Mora. Pri tem niso izbirali sredstev – v brutalnem napadu so pokosili vseh pet njegovih varnostnikov. Ta dan v koledarju je postal sinonim za najhujšo politično krizo v povojni zgodovini naših sosedov.

Masaker na ulici Fani: Tri minute groze

Jutranja rutina v večnem mestu se je za predsednika Krščanske demokracije sprevršla v morijo ob deveti uri zjutraj. Ko preučujemo zgodovino tega datuma, vidimo srhljivo natančnost napadalcev. Konvoj dveh vozil je zapeljal na ulico Mario Fani, kjer so jih v zasedi čakali teroristi, preoblečeni v uniforme letalskih sil. V pičlih treh minutah so iz avtomatskega orožja izstrelili več kot 90 nabojev, kar kaže na vojaško disciplino napadalcev.

Prizorišče je bilo grozljivo. V Morovem avtomobilu sta pod streli padla karabinjerja Oreste Leonardi in Domenico Ricci. Nič bolje se ni godilo policistom v spremljevalnem vozilu; Giulio Rivera, Francesco Zizzi in Raffaele Iozzino niso imeli nobene možnosti za preživetje. Aldo Moro je bil edini, ki so ga napadalci pustili pri življenju, ga izvlekli iz prestreljenega vozila in odpeljali v neznano, medtem ko sta za njimi ostala le tišina in vonj po smodniških plinih.

Zgodovinski kompromis, ki je moral pasti

Zakaj ravno Moro? Odgovor se skriva v njegovi viziji, ki je marsikomu, tako na levici kot na desnici, povzročala nespečnost. Tega dne leta 1978 bi moral parlament glasovati o zaupnici vladi Giulia Andreottija. Ta vlada bi bila prelomna, saj bi jo prvič po letu 1947 podprla Italijanska komunistična partija (PCI). Moro je bil tisti arhitekt, ki je verjel, da lahko s tem "zgodovinskim kompromisom" stabilizira državo, ki so jo razjedali inflacija in nenehni nemiri.

Rdeče brigade so v tem sodelovanju videle največjo nevarnost za svojo revolucijo. Za njih je bil Moro izdajalec, ki je poskušal rešiti kapitalistični sistem z vključitvijo komunistov v establišment. Na današnji dan v zgodovini so se odločili, da to zavezništvo preprečijo s silo. Teroristi so s tem dejanjem dejansko dosegli svoj cilj – ne revolucije, temveč trajno blokado političnega napredka Italije.

55 dni v "ljudskem zaporu"

Pomembni dogodki na današnji dan so sprožili lov na ljudi, kakršnega Italija še ni videla. Na tisoče policistov in vojakov je prečesavalo Rim, postavljali so blokade, a vse zaman. Moro je bil ves čas zaprt v stanovanju na ulici Via Montalcini, le nekaj kilometrov stran od oči javnosti. V tistem obdobju so Rdeče brigade v javnost pošiljale njegova pisma, ki so bila vedno bolj obupana.

Moro je iz ujetništva rotil svoje strankarske kolege in celo papeža Pavla VI., naj se pogajajo. Teroristi so v zameno za njegovo svobodo zahtevali izpustitev trinajstih svojih članov iz zaporov. Italijanska vlada pa je pod vodstvom Andreottija zavzela nepopustljivo držo, tako imenovano linijo trdnosti. Verjeli so, da bi vsako popuščanje pomenilo kapitulacijo države pred terorizmom, kar je bila za ugrabljenega politika dejansko smrtna obsodba.

Rdeči Renault 4 in konec upanja

Današnji dan v koledarju nas vedno znova vrne k tistemu tragičnemu epilogu, ki se je zgodil 9. maja 1978. Po 55 dneh negotovosti so Morovo truplo našli v prtljažniku rdečega Renaulta 4. Simbolika lokacije je bila brutalna: avtomobil so parkirali na ulici Caetani, natanko na pol poti med sedežema Krščanske demokracije in Komunistične partije. To je bilo zadnje sporočilo ugrabiteljev – kompromis je mrtev.

Umor je sicer sprožil silovit odziv države in sčasoma privedel do razbitja Rdečih brigad, a politična cena je bila ogromna. Projekt vključevanja komunistov v vlado je bil pokopan, Italija pa je za desetletja ostala ujeta v stare vzorce vladanja. Zgodovina današnjega dne nas uči, da so bili tisti streli na ulici Fani namenjeni nečemu veliko večjemu kot le enemu človeku – zadeli so samo srce italijanske demokracije.

Kasneje so se pojavile številne teorije zarote o tem, komu je Morova smrt dejansko najbolj koristila, a dejstvo ostaja: 16. marec ostaja črna pika, ki je spremenila tok evropske politike. Po Morovi smrti se krščanski demokrati in komunisti nikoli več niso tako približali skupnemu cilju.