Tragedija v Halabdži: Dan, ko je nebo deževalo smrt

Ko danes spremljamo poročila z vojnih žarišč, se zdi, da so mednarodne konvencije le črka na papirju, a zgodovina nas uči, da so bile te norme spisane s krvjo civilistov. 16. marec 1988 ostaja eden najtemnejših opomnikov, kaj se zgodi, ko režim lastne državljane obravnava kot sovražno tarčo. Današnji dan v koledarju nas vrača v kurdsko mesto Halabdža, kjer je iraška vojska pred desetletji prestopila mejo civiliziranega vojskovanja in uporabila kemično orožje v obsegu, ki ga svet do takrat na naseljenem območju še ni videl.

Iraški režim pod vodstvom Sadama Huseina je takrat zaključeval osemletno izčrpavajočo vojno z Iranom. Zgodovina tega datuma razkriva hladnokrvno kalkulacijo Bagdada: kurdski upor na severu je bilo treba zadušiti za vsako ceno, pa naj bo ta še tako nečloveška. Operacija Anfal, v okviru katere se je zgodil napad, ni bila le vojaška akcija, temveč sistematičen poskus etničnega čiščenja. Na današnji dan v zgodovini se je izkazalo, da so geopolitični interesi velikih sil pogosto pomembnejši od človeških življenj, saj je Zahod ob prvih poročilih o grozodejstvih raje gledal stran.

Strateška past v kleteh Halabdže

Spomladi leta 1988 so iranske sile skupaj s kurdskimi pešmergami zavzele Halabdžo, strateško pomembno točko blizu meje. Odziv Bagdada je bil hiter in brutalen. Tega dne leta 1988 je poveljstvo nad operacijo prevzel Ali Hasan al Madžid. Človek, ki si je s svojo neusmiljenostjo prislužil vzdevek "Kemični Ali", ni načrtoval le umika nasprotnika, ampak popolno uničenje mesta. Njegov pristop je bil srhljivo metodičen in taktično premišljen.

Iraško topništvo je mesto najprej več dni zasipalo s klasičnimi granatami. To ni bil le napad na infrastrukturo, ampak psihološka priprava terena. Prebivalci so se v strahu pred eksplozijami zatekli v kleti in podzemna zaklonišča, kar je bila usodna napaka. Bojni plini so namreč težji od zraka in se ob tleh zadržujejo dlje časa, zato so kleti, ki bi morale biti varno zavetje, postale plinske celice brez izhoda.

Vonj po jabolkih, ki je prinašal smrt

Če pogledamo pomembne dogodke na današnji dan, napad na severni Irak izstopa po svoji tehnični dovršenosti za ubijanje. Nad mesto so priletela letala MiG in Mirage, ki so odvrgla kanistre s smrtonosnim koktajlom. Poznejše analize so potrdile prisotnost iperita ter živčnih strupov sarin, tabun in VX. Ta kombinacija je bila zasnovana tako, da onesposobi vse čute in povzroči hitro, a izjemno bolečo smrt.

Preživeli so pozneje opisovali nenavaden vonj po sladkih jabolkih in česnu, ki je preplavil ulice. To je bil zadnji vdih za tisoče ljudi. V nekaj urah je umrlo med 3.200 in 5.000 civilistov, večinoma žensk in otrok. Še okoli 10.000 ljudi je preživelo s trajnimi poškodbami pljuč, slepoto ali kožnimi boleznimi. Iranski fotoreporter Kaveh Golestan, ki je med prvimi dokumentiral grozo, je dejal, da je bilo mesto videti, kot bi nekdo pritisnil gumb za premor sredi vsakdanjega življenja – ljudje so obležali mrtvi ob kosilu ali med igro.

Politične igre in zapoznela pravica

Šokantno je, kako dolgo je svet potreboval za obsodbo tega dejanja. Ker so ZDA in evropske države v tistem času v Iraku videle zaveznika proti iranski islamski revoluciji, so poročila o kemičnem napadu sprva prezrle ali celo poskušale krivdo pripisati Teheranu. Ta dan v zgodovini nas uči, da resnica v diplomaciji pogosto pride na vrsto zadnja. Šele ko se je Sadam Husein leta 1990 obrnil proti Kuvajtu, je Halabdža postala del zahodne retorike o "zlobnem diktatorju".

Pravica je bila delno zadoščena šele po ameriški invaziji na Irak leta 2003. Ali Hasan al Madžid je bil zaradi genocida nad Kurdi obsojen na smrt in januarja 2010 usmrčen z obešanjem. Sam Sadam Husein usmrtitve za Halabdžo ni dočakal, saj so ga usmrtili že leta 2006 zaradi pokola v Dudžailu. Kljub temu so sodni procesi jasno razkrili verigo ukazov, ki je vodila do tistega usodnega marčevskega jutra.

Pravna zapuščina tragedije

Vsak datum v koledarju ima svojo težo, 16. marec 1988 pa je bil neposreden povod za pospešitev mednarodnih pogajanj o prepovedi kemičnega orožja. Današnji dan v koledarju nas spominja na pot do Konvencije o kemičnem orožju, ki je bila podpisana leta 1993 v Parizu. Ta dokument danes prepoveduje razvoj in uporabo teh snovi, čeprav poročila iz Sirije kažejo, da nevarnost še ni povsem izginila. Vrhovno iraško kazensko sodišče je šele leta 2010 napad uradno pripoznalo kot dejanje genocida, s čimer so žrtve končno dobile vsaj pravno priznanje svoje tragedije.

Danes v Halabdži stoji spomenik z imeni žrtev, mesto pa še vedno bije bitko z dolgotrajnimi posledicami strupov v zemlji in vodi. Nekatera podjetja iz Evrope, ki so Iraku prodajala tehnologijo za proizvodnjo teh plinov, so šele leta pozneje končala na sodiščih, kar dokazuje, da je pot do popolne odgovornosti dolga in polna ovir.