Ko danes v iskalnik vpišete ime Karl Marx, vam algoritem postreže z milijoni zadetkov, od resnih ekonomskih razprav do bizarnih memov na družbenih omrežjih. Težko si je predstavljati, da je bila njegova smrt v Londonu pred dobrim stoletjem za takratno javnost popolnoma nepomemben dogodek. Medtem ko danes o njegovem vplivu razpravljajo na prestižnih univerzah in v parlamentih, je tistega marčevskega popoldneva v britanski prestolnici umrl le še eden v vrsti revnih nemških izgnancev, ki so britanskim oblastem povzročali več sivih las kot strahu.
Koledarski datum 14. marec 1883 v takratnih časopisih ni zasedal naslovnic. Zgodovina tega datuma namreč beleži tiho slovo človeka, ki je umrl v svojem bralnem stolu, uradno kot oseba brez državljanstva. Marx je bil takrat v pravnem vakuumu; pruskemu državljanstvu se je odpovedal že leta 1845, britansko notranje ministrstvo pa mu je leta 1874 hladno zavrnilo prošnjo za naturalizacijo. Uradniki so ocenili, da ni lojalen britanski kroni, kar je bila za tisti čas precej mila oznaka za radikalca njegovega kova. Današnji dan v koledarju nas tako opominja, da so bili začetki ideologije, ki je kasneje pretresla svet, v resnici precej klavrni in osamljeni.
Zadnji dnevi na Maitland Park Roadu
Zadnja tri desetletja je Marx preživel v Londonu, ki je bil takrat nekakšno varno pristanišče za vse evropske politične ubežnike, ki jih v domovini niso marali. Pot od vlažnega in tesnega stanovanja na Dean Streetu v Sohu do nekoliko bolj spodobne hiše na Maitland Park Roadu v severnem Londonu je bila dolga in tlakovana s hudo revščino. Finančno ga je nad vodo držal predvsem Friedrich Engels, brez katerega bi Marx verjetno končal v dolžniškem zaporu že desetletja prej. Po smrti žene Jenny decembra 1881 se je njegovo zdravje začelo sesuvati kot hišica iz kart.
Kronični bronhitis in plevritis sta ga prisilila, da je iskal rešitev v toplejših krajih. Poskusil je z Alžirijo in jugom Francije, a se je v London vrnil le še bolj izčrpan. Ko mu je januarja 1883 nenadoma umrla še najstarejša hči Jenny Caroline, je Marx dokončno obupal. Zadnjih petnajst mesecev življenja ni bil sposoben napisati niti spodobnega pisma, kaj šele, da bi dokončal preostale zvezke Kapitala. Tistega 14. marca ob pol treh popoldne ga je Engels našel mrtvega v delovni sobi. Ironično je, da je eden najvplivnejših mislecev vseh časov odšel sredi nedokončanega dela.
Pogreb, ki ga skoraj nihče ni opazil
Če pregledujemo pomembni dogodke na današnji dan, bi morda pričakovali, da je bila ob slovesu takšnega kalibra prisotna množica ljudi. Resnica je precej bolj skromna. Na pogrebu 17. marca 1883 se je na pokopališču Highgate zbrala le peščica ljudi – po različnih virih jih je bilo med devet in enajst. Poleg Engelsa in hčerke Eleanor so bili tam še francoska socialista Paul Lafargue in Charles Longuet, nemški politik Wilhelm Liebknecht ter britanski zoolog Ray Lankester. Ni bilo nobenih državniških časti, le peščica prijateljev v hladnem londonskem dopoldnevu.
Engels je ob grobu prebral kratek govor v angleščini. Poskušal je povzeti Marxovo delo o kapitalizmu in njegovo vlogo pri ustanavljanju Mednarodnega združenja delavcev, a vprašanje je, koliko ljudi zunaj tistega ozkega kroga ga je takrat sploh slišalo. Prvotni grob je bil povsem preprost, postavljen v manj uglednem delu pokopališča, kjer so pokopavali tiste, ki niso pripadali uradni anglikanski cerkvi. Nobenega velikega spomenika ni bilo, le navadna kamnita plošča, ki bi jo mimoidoči zlahka spregledal.
Engels kot rešitelj rokopisov
Ob Marxovi smrti je bil v tisku le prvi zvezek Kapitala, ki je izšel leta 1867. Vse ostalo je bila gora neurejenih rokopisov, statističnih tabel in zapiskov, ki so bili za kogarkoli drugega razen za avtorja popolnoma nečitljivi. Marxova pisava je bila obupna, polna kratic in osebnih zaznamkov. Engels je po njegovi smrti prevzal vlogo urednika in iz tega kaosa sestavil drugi zvezek leta 1885 ter tretjega leta 1894. Brez Engelsove vztrajnosti bi Marx danes verjetno ostal le opomba v zgodovini ekonomije.
Kaj se je zgodilo na današnji dan pred več kot stoletjem, je bil torej predvsem začetek procesa, v katerem je Engels Marxove surove misli spremenil v politično orožje. Ta dan v zgodovini označuje konec človeka, a hkrati začetek mita. Grob na Highgatu je kasneje postal prizorišče pravih političnih bitk. Leta 1954 je britanska komunistična partija tam postavila ogromen bronast spomenik, ki so ga v sedemdesetih letih celo dvakrat poskušali razstreliti z doma narejenimi bombami.
Tega dne leta 1883 se je končala pot človeka, ki je Londonu dolgoval svojo varnost, a mu mesto takrat ni vrnilo niti spodobne osmrtnice. Danes je njegov grob ena najbolj obiskanih točk na pokopališču Highgate, kjer turisti plačujejo vstopnino, da bi videli spomenik človeku, ki je vse življenje pisal o tem, kako bo kapitalizem propadel. Današnji datum nas tako pripelje do konkretnega fizičnega prostora v Londonu, kjer pod težkim bronastim doprsnim kipom počiva nekdanji brezdomec, ki je s svojimi teorijami nehote spremenil zemljevid sveta.
