Ko ego trči ob zvezde: Zakaj nas primer Galileo še danes peče?

Če bi danes vprašali povprečnega mimoidočega, kateri dogodek je simbolni začetek moderne dobe, bi verjetno dobili odgovor o kakšnem tehnološkem preboju ali politični revoluciji. Redkokdo bi pomislil na tiho dvorano dominikanskega samostana Santa Maria sopra Minerva v Rimu. A prav tam se je pred skoraj štirimi stoletji odvila drama, ki je določila DNK našega sveta. Ne na bojnem polju s tisoči mrtvimi, temveč med starim, od artritisa zdelanim možem na kolenih in skupino kardinalov, ki so bili sveto prepričani, da ščitijo svet pred kaosom.

Sojenje Galileu Galileiu leta 1633 v naših šolskih učbenikih pogosto nastopa kot črno-bel strip: zlobna Cerkev proti razsvetljenemu znanstveniku. Vendar je takšna interpretacija, milo rečeno, naivna. To ni zgodba o fiziki, ampak o tisti nevarni točki, kjer se srečajo človeški napuh, umazana politika in izdano prijateljstvo. In če dobro pogledamo današnje spopade na družbenih omrežjih ali v medijih, ugotovimo, da se od leta 1633 nismo premaknili tako daleč, kot bi si radi priznali. Še vedno gre za isto vprašanje: kdo si lasti monopol nad resnico?

Svet, ki je moral stati pri miru

Da bi razumeli, zakaj je bila ideja o vrteči se Zemlji tako strupena, moramo pozabiti na vse, kar vemo danes. V 17. stoletju je bil univerzum kot urejena hiša. Zemlja je bila trden temelj, okoli nje pa so v popolni harmoniji plesali planeti. To ni bila le teorija; to je bil fizični dokaz božjega reda. Če smo mi v središču, pomeni, da smo Bogu pomembni. Če se Zemlja zgolj brezglavo vrti v temi, smo le še ena naključna skala v neskončnosti. To ni bil le napad na astronomijo, ampak na človekovo dostojanstvo.

In nato pride Galileo. Ne kot ponižen iskalec modrosti, ampak kot sijajen, a pogosto neznosno aroganten genij. Ko je skozi svoj daljnogled opazoval lune okoli Jupitra in kraterje na Luni, je vedel, da je starega reda konec. A težava je bila v tem, da Galileo ni znal molčati. Imel je tisto predrznost, značilno za ljudi, ki vidijo dlje od ostalih in nimajo potrpljenja za tiste, ki si pred dejstvi zatisnejo oči.

Ko prijatelj postane tvoj rabelj

Tukaj zgodba postane zares osebna in tragična. Ena največjih ironij zgodovine je, da je bil papež Urban VIII. – preden je to postal – Galileov tesen prijatelj. Maffeo Barberini je bil razsvetljen človek, ljubitelj umetnosti in poezije. Galileo je verjel, da ima z Urbanom na vrhu Vatikana proste roke. Mislil je, da sta si blizu.

Vendar je podcenil težo papeške krone. Urban VIII. se je znašel sredi tridesetletne vojne, ko so protestanti od vsepovsod grizli v avtoriteto Rima. Papež si v tistem trenutku ni mogel privoščiti, da bi izpadel šibak ali preveč popustljiv do "heretičnih" idej. In ko je Galileo izdal svoj znameniti Dialog o dveh glavnih svetovnih sistemih, je storil usodno napako: v usta lika po imenu Simplicio (preprostež) je položil papeževe lastne argumente. Urban se je počutil javno ponižanega. Od tistega trenutka dalje sojenje ni bilo več vprašanje znanosti, ampak vprašanje ranjenega ega in političnega preživetja.

Proces: Gledališče moči in ponižanja

Sam proces spomladi 1633 je bil vse prej kot poštena debata. Inkvizicija ni hotela slišati o teleskopih. Zanimalo jih je le, ali je Galileo prestopil črto, ki so mu jo začrtali leta poprej. Predstavljajte si sedemdesetletnika, ki ga, bolnega in prestrašenega, peljejo v vatikanske kleti. Čeprav ga niso dejansko mučili, so mu orodja za to "zgolj" pokazali. Psihološki pritisk je bil brutalen in učinkovit.

Galileo je poskušal igrati svojo igro. Trdil je, da v knjigi le objektivno primerja dve teoriji, a mu nihče ni verjel. Knjiga je bila namreč preveč briljantna, da bi bila nevtralna. Bila je uničujoča satira na račun vseh, ki so še verjeli v nepremično Zemljo. In prav to ga je pokopalo.

Zlom velikana in mit o predrznosti

Tistega 22. junija je moral Galileo na kolenih poslušati svojo obsodbo. Prisiliti človeka, da javno zataji tisto, za kar ve, da je resnica, je morda najbolj sprevržena oblika kazni. Besedilo njegovega preklica je težko brati brez cmoka v grlu – znanstvenik svetovnega formata se je moral "poboljšati", preklicati svoje trditve in se odreči svojemu delu.

In tukaj vstopi tista legendarna fraza: "Eppur si muove" (In vendar se vrti). Resnica je verjetno bolj prozaična – Galileo tega v dvorani, polni inkvizitorjev, ni upal izreči, če mu je bilo življenje vsaj malo ljubše od grmade. A legenda živi, ker jo potrebujemo. Potrebujemo junaka, ki tudi v trenutku popolnega poraza ne odneha. Morda je to stavek, ki ga je mrmral sam sebi v hišnem priporu, ko je skozi okno gledal isto nebo, ki so mu ga hoteli prepovedati.

Pridušena luč v vili Arcetri

Zaporna kazen je bila spremenjena v hišni pripor, kar pa ni bila milost. To je bila izolacija. Ko je izgubil še hčer, svojo edino pravo zaveznico, se je zdelo, da je Galileo končan. A v tisti tišini sredi Firenc je storil nekaj neverjetnega. Ker mu je bila astronomija prepovedana, se je vrnil k zemlji – dobesedno. Začel je pisati temelje fizike, zakone gibanja, ki jih danes učimo otroke.

Če ga Cerkev ne bi zaprla, morda nikoli ne bi napisal svojega zadnjega dela, ki ga je moral pretihotapiti k Nizozemcem. Brez teh zapiskov Isaac Newton morda nikoli ne bi dobil tistih "ramen velikanov", na katerih je stal. Inkvizicija je hotela ubiti idejo, a je znanstvenika le prisilila, da je našel drugo pot do istega cilja. Ironija zgodovine je včasih pravljično pravična.

Je inkvizicija res stvar preteklosti?

Galileo je umrl slep in v nemilosti, Cerkev pa je potrebovala neverjetnih 359 let, da je priznala, da so ga po krivem preganjali. A če mislimo, da smo kot družba to prerasli, se grdo motimo. Danes morda ne klečimo pred kardinali, klečimo pa pred ideološkimi pritiski, algoritmi in "kulturo črtanja".

Tudi danes so znanstveniki, ki si drznejo opozarjati na neprijetna dejstva, pogosto tarče modernih inkvizitorjev, le da so ti danes skriti za ekrani. Mehanizem je enak: utišati tistega, ki kvari ustaljeno sliko sveta, naj gre za podnebje, zdravje ali ekonomijo. Galileo nam je zapustil več kot le nauk o gibanju planetov. Zapustil nam je opomin, da resnica ni stvar konsenza ali glasovanja. Resnici je popolnoma vseeno, koliko ljudi verjame vanjo – ona preprosto je. In Zemlja se bo vrtela naprej, ne glede na to, kako glasno bomo na tleh vpili, naj se ustavi.

Vprašanje za nas, sodobnike, pa ostaja: ali bi danes imeli pogum priznati resnico, če bi nam grozila sodobna oblika hišnega pripora?