Smrt Stalina: Paranoja, pijavke in kaos v Moskvi

Ko se danes sprehajate po moskovskem Rdečem trgu, ob vznožju kremeljskega zidu opazite vrsto doprsnih kipov. Med njimi je tudi Josif Visarjonovič Stalin. Čeprav so ga leta 1961 sredi noči, skoraj tatinsko, odstranili iz Leninovega mavzoleja, se zdi, da duh njegovega načina vladanja v Rusiji nikoli ni zares izpuhtel. Njegova smrt pred sedmimi desetletji ni bila le biološki konec diktatorja, temveč trenutek čiste groze za sistem, ki ga je zgradil na truplih milijonov.

Strah, ki je ustavil uro

Vse se je začelo s tisto nenavadno večerjo v noči na 1. marec 1953. Stalin je v svoji dači v Kuncevu gostil svojo "notranjo ekipo" – Berijo, Malenkova, Bulganina in Hruščova. Gledali so filme, pili in jedli, nato pa so se gostje okoli četrte ure zjutraj razšli. Nihče ni slutil, da so zadnjič videli "velikega vodjo" na nogah.

Naslednji dan je bila v dači grobna tišina. Varnostniki, izurjeni v slepi pokornosti, so postajali panični. Stalin se ni pojavil, ni naročil čaja in ni poklical nikogar. V njegovem sistemu pa je bil vstop v njegove prostore brez povabila praktično samomorilno dejanje. Šele ob desetih zvečer je eden od stražarjev, opogumljen s pošiljko pošte iz Kremlja, vstopil v sobo. Našel je Stalina na tleh, v pižami, nezavestnega in premočenega od lastnega urina. Diktator, ki se ga je bal ves svet, je nemočno ležal v luži sredi svoje sobe.

Diktatorjeva usodna paranoja

Ironija Stalinovega konca je skoraj filmska. Le nekaj mesecev prej je v svoji paranoji sprožil t. i. "zdravniško afero". Večino vrhunskih moskovskih zdravnikov, predvsem tistih judovskega rodu, je dal zapreti pod obtožbo, da ga želijo zastrupiti. Ko je torej 2. marca zjutraj končno prišla zdravniška ekipa, so bili to prestrašeni ljudje, ki so se dobesedno tresli.

Zdravniki so Stalina pregledovali z rokami, ki so se jim tresle. Vedeli so, da je vsaka poteza lahko njihova zadnja. Ker niso imeli na voljo najboljših strokovnjakov, saj so bili ti v taboriščih ali zaporih, so se zatekli k zastarelim metodam. Na njegove sence so polagali pijavke, da bi mu znižali krvni tlak, medtem ko je on hropel in z levo roko občasno kazal na steno, kot bi videl demone. Medtem ko je umiral, so njegovi najožji sodelavci ob postelji uprizarjali bizarno predstavo – Berija ga je v enem trenutku preklinjal, v drugem pa mu poljubljal roko, ko se je zdelo, da bo morda odprl oči.

Krvavi pogreb in stampedo v Moskvi

Uradno je Stalin izdihnil 5. marca 1953 ob 21.50. Novica je v svet odšla z zamudo, ko pa jo je sloviti napovedovalec Jurij Levitan prebral po radiu, se je v Sovjetski zvezi ustavil čas. Ljudje so jokali na ulicah – nekateri iz iskrene žalosti, ker si sveta brez njega niso znali predstavljati, drugi iz čistega strahu pred prihodnostjo.

Truplo so balzamirali in ga postavili na ogled v Dom sindikatov. Moskva je postala prizorišče smrtonosnega kaosa. Množice so se zgrinjale proti središču, policija pa je ulice zaprla s tovornjaki. Na Trgu Trubnaja je prišlo do grozljivega stampeda. Ljudje so bili stisnjeni ob zidove in poteptani pod nogami tisočev. Čeprav oblasti o tem niso nikoli poročale, ocene kažejo, da je tisti dan zaradi želje po zadnjem slovesu umrlo od nekaj sto do celo tisoč ljudi. Stalin je sejal smrt celo s svojo krsto.

Tiha odstranitev in preprost grob

Boj za oblast, ki je sledil, je bil kratek in brutalen. Lavrentij Berija, ki je verjetno najbolj odlašal s klicanjem zdravnikov k umirajočemu Stalinu, je prvi plačal ceno. Junija so ga aretirali, decembra pa po hitrem postopku ustrelili. Nikita Hruščov je zmagal v tem boju za oblast in tri leta pozneje šokiral partijo z obsodbo Stalinovega kulta osebnosti.

Najbolj zgovoren pa je bil konec njegovega bivanja v mavzoleju. Leta 1961 so v sklopu destalinizacije sklenili, da diktator ne more ležati ob Leninu. Operacija je bila izvedena v popolni tajnosti, ponoči, medtem ko je bila Moskva zavita v mrak. Vojaki so njegovo truplo prenesli le nekaj metrov stran in ga pokopali v preprosto jamo ob kremeljskem zidu, čez katero so pozneje položili težko betonsko ploščo. Danes tam stoji doprsni kip, h kateremu nekateri še vedno prinašajo rdeče nageljne, kar je morda najbolj srhljiv dokaz, kako globoko so njegove korenine pognale v rusko zemljo.