Smrt Jamesa Cooka: Konec mita o belem bogu na Havajih

Zgodovina velikih geografskih odkritij je v naših šolskih učbenikih pogosto naslikana kot romantična saga o neustrašnih možeh, ki so z jekleno voljo krotili oceane. A če odgrnemo to bleščečo zaveso imperialne nostalgije, hitro trčimo ob precej bolj surovo realnost. Namesto civilizacijskega napredka pogosto najdemo zgodbe o globokih nesporazumih, neizmerni aroganci in tistem neizogibnem trku svetov, ki se skoraj praviloma konča v krvi. Smrt kapitana Jamesa Cooka, verjetno najslavnejšega pomorščaka britanskega imperija, ni nobena izjema. Njegov konec na havajski obali ni bil junaška žrtev za znanost, temveč klasičen primer serije napak, kulturne slepote in trenutka, ko je sreča preprosto dvignila roke nad vsiljivci.

Priznajmo si, danes na te odprave težko gledamo brez kančka nelagodja. V svetu, ki ga preizprašujejo postkolonialne teorije, Cookova usoda ne pomeni le izgube genialnega navigatorja. Je bolj nekakšen mračen opomin na to, kako krhki so odnosi, ko strani ne govorita istega jezika – pa tu ne mislim le na besede, ampak na tisti globok, simbolni pomen človeških dejanj.

Od boga na obisku do gosta, ki ne ve, kdaj je čas za odhod

Ko je januarja 1779 Cook s svojima ladjama Resolution in Discovery vplul v zaliv Kealakekua na Velikem otoku, bi težko izbral boljši trenutek. Usoda se mu je nasmehnila z ironičnim nasmehom. Njegov prihod je namreč sovpadal s festivalom Makahiki, svetim časom, posvečenim bogu Lono-i-ka-makahikiju, božanstvu plodnosti in miru. Havajci, ki so strmeli v te plavajoče gozdove z jambori, ki so sumljivo spominjali na njihove verske procesije, so Cooka sprejeli z evforijo, ki je mejila na fanatizem. Še danes se zgodovinarji in antropologi v vročih debatah sprašujejo: so v njem res videli utelešenega boga ali pa je šlo le za izjemno diplomatsko gostoljubje? Kakorkoli že, sprejem je bil kraljevski.

Britanci so mesec dni uživali v vsem, kar so Havaji ponujali – v hrani, pozornosti in občutku nedotakljivosti. A vsi vemo, kako je z gosti. Tudi tisti najboljši po določenem času postanejo breme, sploh če s seboj prinesejo lačna usta, neznane bolezni in nagnjenost k ukazovanju. Ko je Cook naposled izplul, so si domačini verjetno oddahnili. Obredno obdobje se je končalo, bogovi so odšli, življenje se je moralo vrniti v stare tirnice. Nihče ni pričakoval, da se bodo ta bela jadra še kdaj prikazala na obzorju.

Ko usodo zapečati zlomljen les

Zgodovino pogosto pišejo banalna naključja. Če se ne bi zgodilo tisto nesrečno neurje le nekaj dni po odhodu, bi bil Cook danes morda le upokojen admiral v Londonu. A narava je imela druge načrte. Ladji Resolution se je zlomil prednji jambor in Cook se je, pragmatičen kot vedno, odločil za vrnitev v varen pristan zaliva Kealakekua. Usodna poteza.

Vrnitev "boga" zunaj sezone, s polomljeno opremo in v vidno načetem stanju, je med domačini sprožila alarm. Kje je tista božanska vsemogočnost? Namesto cvetnih vencev so mornarje tokrat pričakali mrki pogledi in prvi kamni. Vzdušje se je v trenutku naelektrilo. Kar je bilo prej čaščenje, je postalo odkrito sovraštvo. Prišlo je do serije drobnih kraj, ki pa so bile za takratne Britance, polne viktorijanskega ponosa in discipline, neoprostljiva žalitev.

Krvava plitvina: tisti usodni 14. februar

Vse skupaj je počilo na valentinovo, 14. februarja 1779. Scenarij je bil klasičen: domačini so ukradli čoln, Cook pa se je odločil za svojo preizkušeno metodo – ugrabitev lokalnega dostojanstvenika. Menil je, da bo kralj Kalaniʻōpuʻu najboljše pogajalsko sredstvo. S peščico marincev je stopil na obalo, trdno prepričan, da se mu tisoči oboroženih bojevnikov ne bodo upali zoperstaviti.

Tu se razkrinka vsa Cookova zaslepljenost. Poskusiti na silo odpeljati starega kralja pred očmi njegovih zvestih podanikov ni bilo dejanje poguma, temveč čista neumnost. Ko so žene in svetovalci kralja ustavili, je množica zavrela. V tistem kaosu ni bilo več poti nazaj. Nekdo je Cooka udaril s kijem, in ko je kapitan z obrazom v vodi obležal v plitvini, je mit o belem bogu izginil hitreje kot jutranja megla. Zabodli so ga, ga potolkli in pustili tam. Njegovi marinci so sicer streljali, a v tistem trenutku so bili le prestrašeni ljudje na tujem ozemlju. Cookovo telo je ostalo v rokah tistih, ki jih je podcenjeval.

Ritual, ki je Britance pustil brez besed

Zgodba pa ima še bizarnejši in hkrati fascinanten epilog. Ko so Britanci pozneje zahtevali truplo svojega kapitana, so dobili le nekaj njegovih kosti. Za njih je bil to višek barbarstva, dokaz "kanibalizma". Vendar je resnica povsem drugačna. Havajci so s Cookovim telesom ravnali po najvišjih protokolih za padle poglavarje. Meso so ločili od kosti, kosti pa očistili in razdelili med elito, da bi ohranili njegovo mano – duhovno moč. Ironija ne bi mogla biti večja: s tem, ko so ga razkosali, so mu podelili tisto božansko čast, ki si jo je morda neupravičeno lastil za časa življenja. Za domačine je postal del njihove svete tapiserije.

Je bil jambor le izgovor?

James Cook je brez dvoma izrisal svetovni zemljevid, kot ga poznamo. Njegove odprave so bile motor globalizacije, a njegova smrt ostaja tisti neugledni madež na portretu vzornega razsvetljenca. Prikazuje ga kot zmotljivega, utrujenega in morda celo malo preveč samozavestnega človeka, ki je pozabil, da na tujem dvorišču ne določaš pravil ti, ampak tisti, ki tam živi že tisočletja.

Ob koncu dneva se moramo vprašati: je bila njegova smrt res le splet nesrečnih okoliščin in zlomljenega lesa? Ali pa je šlo za neizogiben konec neke paradigme, kjer ena stran vedno misli, da ve več od druge? Morda pa je resnica ujeta tam nekje v pesku zaliva Kealakekua – v prostoru, kjer se srečata dve resnici, ki si nikoli nista bili usojeni razumeti, in kjer je za požar dovolj že ena sama napačna kretnja.