Če bi danes v Kremlju vladar nenadoma obležal sredi partije šaha, bi svetovni trgi v trenutku zmrznili, družbena omrežja pa bi pregorela od teorij zarote. Pred dobrimi štirimi stoletji so novice potovale počasneje, a šok ob smrti Ivana IV. Vasiljeviča ni bil nič manjši. Ta koledarski datum, 18. marec 1584, v zgodovinskih učbenikih ne stoji le kot suhoparen podatek o smrti nekega monarha, temveč kot trenutek, ko se je Rusko carstvo sesedlo samo vase. Prvi ruski car, ki si je z brutalnostjo prislužil vzdevek Grozni, je svojo zadnjo potezo odigral v Moskvi, za seboj pa pustil politično pogorišče.
Zgodovina tega datuma nam kaže, da absolutizem nima rezervnega načrta za biološki propad vladarja. Ko se je Ivan zgrudil, ni padel le on, temveč celoten sistem, ki ga je desetletja gradil s krvjo in strahom. Današnji dan v koledarju nas opominja, kako hitro se lahko imperij, ki temelji na terorju enega človeka, znajde na robu prepada, ko ta človek izdahne. Tega dne leta 1584 se je končala era, ki je Rusijo hkrati razširila in opustošila.
Agonija v senci živega srebra
Zadnji meseci Ivana Groznega so bili vse prej kot carski. Triinpetdesetletni vladar je bil fizična razvalina. Njegovo telo je bilo tako oteklo, da so ga morali dvorjani po Kremlju prenašati na nosilih, saj so bili njegovi sklepi popolnoma uničeni. Ko so sovjetski znanstveniki v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odprli njegovo grobnico, so v ostankih našli ogromne količine živega srebra. To odpira vprašanje: so ga dvorjani počasi zastrupljali ali pa se je sam "zdravil" zaradi sifilisa, ki je bil takratna stalnica evropskih dvorov?
Na današnji dan v zgodovini se je carjevo stanje dokončno prevesilo v smrtni boj. Čeprav so mu astrologi, ki jih je dal pripeljati celo iz severne Evrope, napovedali smrt prav za ta dan, se Ivan ni vdal. Zjutraj je še zahteval vročo kopel, ki je bila njegova redna terapija za lajšanje neznosnih bolečin. Po kopeli se je zdelo, da mu gre na bolje, saj je začel pregledovati državno blagajno in svojo oporoko, kot da bi želel še zadnjič prešteti vse, kar je imel pod palcem.
Zadnji šah-mat v carskih sobanah
Popoldne je car poklical Bogdana Belskega, svojega tesnega sodelavca, da bi odigrala partijo šaha. Medtem ko je Ivan poskušal na desko postaviti kralja, mu je roka zadrhtala in zgrudil se je nazaj na posteljo. V sobi je nastal kaos. Dvorjani so tekli po zdravnike in duhovnike, a carju ni bilo več pomoči. Zgodovina današnjega dne beleži, da je šlo najverjetneje za močno možgansko kap ali srčni zastoj, kar glede na njegovo zdravstveno stanje ni bilo presenečenje.
Njegova smrt je sprožila takojšnjo paniko. V Kremlju ni bilo prostora za žalovanje, temveč le za preračunljivost. Ker Ivan za seboj ni pustil močnega naslednika – starejšega sina Ivana je namreč v enem svojih znamenitih izbruhov besa ubil sam tri leta prej – se je začel neusmiljen boj za vpliv. To, kar se je zgodilo na današnji dan, je bila pravzaprav uvertura v državljansko vojno, saj so plemiške družine takoj začele brusiti nože za prevzem nadzora nad državo.
Konec dinastije, ki je vladala sedem stoletij
Na prestol je sicer sedel njegov sin Fjodor I., a vsi so vedeli, da je novi car le figura. Fjodor je bil pobožen, duševno šibek in popolnoma nezainteresiran za politiko. Dejansko moč je v roke dobil njegov svak Boris Godunov, ki je kot regent začel krpati razpadajoče carstvo. Fjodor je bil zadnji iz rodbine Rurikovičev, ki so ruskim deželam vladali več kot 700 let. S smrtjo Ivana Groznega se je ta starodavna vez dokončno pretrgala.
Ta datum v koledarju zgodovinarji vidijo kot začetek "časa težav" (Smutnoje vremja). Ivan je državo pustil v katastrofalnem stanju. Livonska vojna je izpraznila blagajno in Rusijo odrezala od Baltskega morja, notranji teror pa je izbrisal celotno generacijo sposobnih upravljavcev. Pomembni dogodki na današnji dan so tako zapečatili usodo Rusije za naslednjih nekaj desetletij, vse do vzpona Romanovih leta 1613.
Zapuščina strahu in opustošena mesta
Ne moremo mimo dejstva, da je bila Ivanova vladavina ena najbolj krvavih v zgodovini. Njegova osebna vojska, opričniki, je sejala smrt med plemstvom in navadnim ljudstvom. Čeprav je to enoto uradno razpustil že leta 1572, so bile posledice njihovega divjanja ob njegovi smrti še vedno boleče vidne. Polja so ostala neobdelana, trgovina je zamrla, ljudje pa so v strahu pred davkarji in krvniki bežali v stepe.
Tuji diplomati, ki so bili takrat v Moskvi, so poročali o grobni tišini, ki je zavladala v mestu po razglasitvi carjeve smrti. To ni bila tišina spoštovanja, ampak tišina groze pred tem, kar prihaja. Današnji dan v koledarju nas uči, da ko tiran umre, za njim ne ostane mir, ampak vakuum, ki ga običajno zapolnijo še večji pretresi.
Car, ki je umrl kot menih
Ironija Ivanovega konca je skoraj filmska. Tik preden je izdihnil, so ga po pravoslavnem običaju na hitro posvetili v meniha pod imenom Jona. Človek, ki je bil odgovoren za tisoče smrti, je upal, da bo meniška kuta ob zadnjem dihu izbrisala njegove grehe. Pokopali so ga v katedrali nadangela Mihaela, le streljaj od sina, ki ga je sam ubil. Ko gledamo na pomembne dogodke na današnji dan, vidimo človeka, ki je do konca verjel v svojo božansko naravo, a končal kot vsi ostali – v tišini mrzle cerkve. Ta dan v zgodovini ostaja opomin na to, kako hitro se konča vsaka, še tako neomejena moč.
