V kolektivnem spominu imajo revolucije običajno vonj po zažganem smodniku, tiranih, ki visijo z uličnih svetilk, in tisočih neimenovanih žrtvah, ki so verjele v boljši jutri. Francoska nam je dala giljotino in Robespierra, ruska gulage, ameriška pa leta krvavega boja za vsako ped zemlje. V tem kontekstu so dogodki iz let 1688 in 1689, ki jih britanska zgodovinopisna mitologija tako rada krsti za Slavno revolucijo, prava anomalija. Bila je tiha, birokratska in na prvi pogled skoraj sterilna, a je v tkivo zahodne civilizacije zarezala globlje kot večina oboroženih spopadov.

Danes, ko z določeno mero tesnobe opazujemo, kako hitro lahko erodirajo demokratični standardi, zgodba o tem, kako je angleški parlament s šahovsko potezo ukrotil svojo krono, zveni srhljivo sodobno. Tukaj ni šlo zgolj za to, da bi enega kralja zamenjali z drugim, ker jim prvi ni bil simpatičen. Šlo je za tektonski premik: trenutek, ko je politika prenehala biti stvar »božanske pravice« in postala stvar zakona, pogodbe in – kar je morda najbolj človeško – pragmatičnega kompromisa.

Bodimo povsem iskreni: izraz "revolucija" je v tem primeru marketinška mojstrovina. Ni bilo ljudskega upora na barikadah. Če odvržemo romantično navlako, ugotovimo, da je šlo za vrhunsko izpeljan državni udar, podprt s tujo vojaško invazijo. Ker pa zgodovino pišejo zmagovalci, so to operacijo preoblekli v bleščečo zmago svobode. Kljub cinizmu, ki si ga kot opazovalci lahko privoščimo, pa rezultat ostaja monumentalen: rodila se je prva prava ustavna monarhija na svetu.

Strah pred "sončnim kraljem" na napačni strani kanala

Da bi razumeli, zakaj so se angleški gospodje v svilenih nogavicah odločili izdati svojega kralja, moramo začutiti paranojo tistega časa. Piše se leto 1685. Na prestol sede Jakob II. (James II.), človek, ki je imel to nesrečo (ali trmo), da je bil katolik v državi, kjer so bile rane državljanske vojne med protestanti in katoliki še vedno precej sveže. Vendar vera sama po sebi kralju morda še ne bi odnesla glave. Usodna je bila njegova fiksna ideja, da se mora obnašati kot njegov bratranec, francoski kralj Ludvik XIV.

Ludvik je bil absolutist par excellence, "Sončni kralj", ki je bil država sama. Jakob II. je v njem videl vzornika, angleški parlament pa v takšnem slogu vladanja svojo smrtno obsodbo. Jakobova politika je bila, milo rečeno, izzivalna. V vojsko je nastavljal katoliške častnike, razpuščal je parlament vsakič, ko mu ta ni pokorno kimal, in poskušal z dekreti obiti zakone, ki mu niso bili po godu. Morda vam to zveni znano? Ko voditelj začne ignorirati zakonodajno telo in se obnaša, kot da so pravila le neobvezna priporočila, se politični kalkulus hitro spremeni. Elita je bila sprva pripravljena potrpeti, saj je bil kralj star, njegovi dedinji pa protestantski hčerki Marija in Ana. Vsi so računali na to, da bo katoliška epizoda le biološki spodrsljaj. Potem pa je narava, kot se rado zgodi, pomešala karte.

Afera s "ponvijo za gretje": Ko trači pišejo zgodovino

Zgodovinska pot se včasih ne obrača ob velikih bitkah, temveč ob bizarnih teorijah zarote. 10. junija 1688 je Jakobova druga žena, Marija Modenska, rodila sina. Kar bi v normalnih okoliščinah pomenilo veselje in stabilnost, je bila za protestantsko opozicijo čista katastrofa. To je pomenilo začetek trajne katoliške dinastije. In takrat se je sprožil "fake news" tistega časa, ki bi mu zavidali še današnji mojstri dezinformacij.

V zrak je poletela zgodba, da je kraljičin sin v resnici podtaknjen. Govorilo se je, da je bil otrok mrtvorojen ali pa da kraljica sploh nikoli ni bila noseča. Trdili so, da so v porodno sobo v ponvi za gretje postelje (warming pan) pretihotapili tujega dojenčka, morda sina nekega revnega opekarja, in ga svetu predstavili kot princa. Ta detajl s ponvijo je postal simbol upora. Čeprav je šlo za popolno izmišljotino, je služila kot nujno moralno opravičilo za izdajo. Če prestolonaslednik ni "pravi", potem zvestoba kralju ne velja več. To nas uči boleče lekcije: resnica je v politiki pogosto nepomembna, šteje le tisto, kar so ljudje v afektu pripravljeni verjeti.

"Vabilo", ki je dišalo po smodniku

V to kaotično situacijo vstopi Viljem Oranski, nizozemski voditelj in mož Jakobove hčere Marije. Sedem vplivnih angleških plemičev, ki so se v zgodovino zapisali s pompoznim imenom "Nesmrtnih sedem", mu je poslalo pismo. Prosili so ga, naj pride in "reši" angleške svoboščine. A ne bodimo naivni – Viljem ni bil neustrašen vitez, ki bi deloval iz čiste ljubezni do demokracije. Bil je hladnokrven strateg, ki je nujno potreboval angleško mornarico in denar za svojo večito vojno proti Franciji.

Novembra 1688 je Viljem v Torbayu izkrcal ogromno vojsko. Flota je bila večja od tiste, s katero je Španija stoletje prej poskušala pokoriti Anglijo. To je bila invazija v vseh pogledih, a ker je bila uperjena proti nepriljubljenemu avtokratu, se mu domači vojaki sploh niso uprli. Ključni generali so preprosto prestopili na nasprotno stran. Moralni gnilobi Jakobovega režima ni bilo več pomoči.

Zanimivo je, kako se je Jakob II. zlomil. Ni padel v junaškem boju; zlomil se je v glavi. Njegov beg v Francijo je bil ključen za pravni teater, ki je sledil. Ko je bežal, je v reko Temzo vrgel "Veliki pečat" kraljestva, misleč, da bo s tem ohromil državo. Parlament pa je to izkoristil za briljantno pravno akrobacijo: trdili so, da kralj ni bil odstavljen (kar bi bilo takrat ustavno sporno), temveč da je z metanjem pečata v vodo in begom dejansko abdiciral. Prestol je bil prazen. Problem rešen.

Pravi preobrat: Ko papir postane močnejši od krone

Tisto, kar to revolucijo loči od običajnih prevratov, se je zgodilo februarja 1689. Parlament prestola ni preprosto izročil Viljemu in Mariji na srebrnem pladnju. Ponudili so ga pod pogoji, ki so bili za tisti čas radikalni. Sprejet je bil Bill of Rights (Deklaracija pravic), dokument, ki je postavil temelje sodobnega parlamentarizma.

Pravila so bila jasna: kralj nima več pravice samovoljno ukinjati zakonov. Brez parlamenta ne more pobirati davkov. V mirnem času ne sme imeti stalne vojske, razen če mu to dovolijo poslanci. In kar je ključno za vsako zdravo družbo: poslanci so dobili svobodo govora. Takrat sicer le znotraj dvorane, a to je bil tisti prvi, nujni ščit, ki jih je varoval pred kraljevo maščevalnostjo.

Viljem in Marija sta postala sovladarja, kar je bil zgodovinski unikum. Njuna moč pa je bila nepovratno vpeti v ustavne okvire. Od tistega trenutka naprej se kralj ni več spraševal, kaj mu dovoljuje Bog, ampak kaj mu dovoljuje parlament. Absolutizem ni umrl pod rezilom giljotine, ampak pod peresom na pergamentu.

Temna stran "nekrvavega" mita

Kot opazovalec zgodovine moram tukaj pritisniti na zavoro. Ime "Slavna in nekrvava revolucija" je zelo subjektiven angleški konstrukt. Če bi o tem vprašali kakega Irca ali Škota iz tistega časa, bi bila zgodba diametralno nasprotna. Na Irskem je ta menjava oblasti zanetila brutalne spopade, ki so dosegli vrhunec v bitki pri Boyni. Za tamkajšnje katolike je ta revolucija pomenila začetek stoletne sistemske diskriminacije in zatiranja, ki je odmevalo še globoko v 20. stoletje.

Tudi na Škotskem ni šlo gladko. Pokol v Glencoeju leta 1692, kjer so vladne čete hladnokrvno pobile člane klana MacDonald, ostaja neizbrisan madež na ugledu kralja Viljema III. To je tisti večni paradoks liberalizma: svoboda, ki je bila priborjena v Londonu, je bila pogosto plačana s krvjo in podreditvijo na periferiji imperija.

Zakaj nas to danes sploh še zanima?

Slavna revolucija ni le zaprašen podatek, ki ga dijaki recitirajo za oceno. Je praktični priročnik o tem, kako omejiti oblast, ne da bi ob tem požgali celo državo. Ideja, da mora tisti, ki nadzoruje blagajno in vojsko, odgovarjati nekomu tretjemu, je hrbtenica vsake delujoče demokracije. Brez leta 1689 verjetno ne bi bilo ameriške ustave v obliki, kot jo poznamo, saj so njeni avtorji skoraj dobesedno povzemali angleške rešitve.

Zgodovina se rada ponavlja v preoblečenih ciklih. Vsaka generacija prej ali slej naleti na voditelje, ki so prepričani, da so pravila napisana le za "male ljudi". In prav takrat se moramo spomniti na to tiho revolucijo. Opominja nas, da so najbolj trajne spremembe tiste, ki se zgodijo v sodnih dvoranah in parlamentih, ne pa tiste, ki jih poganja goli bes ulice.

Vprašanje, ki ostaja v zraku, pa je: ali smo danes sploh še sposobni takšne vrste kompromisa? Ali imamo institucije, ki so dovolj trdne, da rečejo "dovolj" brez uporabe sile? Viljem in Marija sta bila morda le simbola na šahovnici, a njun vzpon je dokaz, da je prava revolucija včasih v tem, da se usedeš za mizo in napišeš pravila, ki veljajo za vse – tudi za tiste z modro krvjo.