Zakaj nas zlati deček iz luksorskega peska še vedno fascinira?

Zgodovina je polna letnic, ki si jih v šoli z muko vbijamo v glavo, a le redke se dejansko usidrajo v našo kolektivno podzavest. Tisti trenutek, ko je v temi egipčanske puščave prvič po treh tisočletjih zadrhtel plamen sveče in razsvetlil zlati sijaj pozabljenega kralja, je eden tistih redkih prelomov. Ne gre le za to, da so našli kup dragocenosti. Gre za tisti prvinski, skoraj srhljiv stik dveh svetov, ki ju loči nepredstavljiv časovni prepad, a povezuje ista, precej človeška trma: želja po tem, da ne bi bili pozabljeni.

Danes je Tutankamon blagovna znamka. Njegov obraz srečujemo na majicah, skodelicah za kavo in v oglasih za turistične aranžmaje. Postal je popkulturna ikona, nekakšen antični »vplivnež«. A preden je Howard Carter – človek, ki je bil vse prej kot uglajen akademski stereotip – zasadil svoje orodje v tisti usodni zid, je bil ta faraon le bleda senca. Nihče. Statistična napaka v kraljevih seznamih. In prav to je tisto, kar zgodbo dela tako surovo in privlačno: kako se nekdo iz popolne anonimnosti zgodovine zavihti na piedestal svetovne slave samo zato, ker je imel nekdo drug dovolj trme, da je kopal tam, kjer so vsi ostali že obupali.

Dolina, ki bi po vseh pravilih morala biti prazna

Če prevrtimo čas nazaj na začetek 20. stoletja, je bila arheološka srenja prepričana, da je v Dolini kraljev konec zabave. Theodore Davis, bogat Američan, ki je financiral mnoga izkopavanja, je takrat odločno izjavil, da je dolina izčrpana. »Tu ni ničesar več,« je bila mantra tistega časa. Znanost je rekla svoje in večina se je sprijaznila, da so roparji grobov skozi tisočletja odnesli vse, kar je bilo vredno pogleda.

Toda Carter ni igral po pravilih. Bil je avtsajder, angleški risar brez diplome, kar mu je v snobovskih britanskih krogih prineslo precej prezira. Morda pa je prav to, da ni bil obremenjen s kabinetno teorijo, botrovalo njegovi intuiciji. Logika je bila preprosta: če v kraljevem zaporedju manjka en člen, mora nekje obstajati grob. Pika.

Njegov zaveznik, lord Carnarvon, je bil arhetipski aristokrat, ki je v Egiptu iskal zdravilo za dolgčas (in morda boljši zrak za svoja pljuča). A tudi njegov žep ni bil brez dna. Po letih jalovega premetavanja peska je bil Carnarvonov ultimat jasen: »Howard, to je tvoja zadnja sezona. Če ne najdeš ničesar, pakiraš.« Carter je bil stisnjen v kot. V tistem obupnem poskusu se je odločil kopati tik pod delavskimi kočami, mimo katerih so arheologi hodili desetletja. To ni bila več znanost; bila je igra na vse ali nič.

Trenutek, ko se čas ustavi: Čudovite stvari in tista tiha tišina

Ko so novembra 1922 odkrili prvo stopnico, je Carter pokazal svojo morda najbolj fascinantno lastnost: pedantnost, ki meji na mazohizem. Namesto da bi takoj vdrl skozi vrata, je ustavil dela in čakal. Čakal je tedne, da bi Carnarvon pripotoval iz Anglije. Ta disciplina, to spoštovanje hierarhije in protokola sta v današnjem svetu hipnih objav na družbenih omrežjih skoraj nepredstavljiva.

Legenda pravi, da je Carter, ko je končno prebil zid preddverja, obnemel. Carnarvon ga je v tisti gosti temi vprašal: »Ali kaj vidite?« Carterjev odgovor – »Da, čudovite stvari« – je danes mitološki. A kaj je videl v resnici? Ni videl muzejskega eksponata pod neonsko lučjo. Videl je sobo, ki je bila videti, kot da so jo svečeniki v naglici zapustili pred petimi minutami. Zlati vozovi, razmetane skrinje, alabastrne posode. Bil je to kaos nekega življenja, ne zgolj arheološko najdišče.

Zanimiv in pogosto spregledan detajl je dejstvo, da grobnica ob odkritju ni bila neokrnjena. Roparji so jo v antiki obiskali vsaj dvakrat, a so bili očitno prestrašeni ali ujeti sredi dejanja. Zamaški posod so bili odtrgani, kot bi nekdo v mrzlici iskal dragocena olja. To spoznanje zgodbi odvzame tisto sterilno svetost in ji doda umazan pridih realnosti – Tutankamonov mir je bil moten že skoraj takoj po njegovem odhodu v onostranstvo.

Odpiranje »ruske babuške«: 16. februar 1923

Če je bilo novembrsko odkritje uvod, je bil 16. februar 1923 tisti pravi veliki finale. Po mesecih mukotrpnega popisovanja vsakega kosa pohištva v preddverju so se končno soočili z zapečateno steno grobne celice. Ko so jo prebili, niso našli prostorne dvorane, ampak zid iz masivnega zlata. Dobesedno.

Šlo je za ogromno pozlačeno svetišče, ki je tako tesno objemalo prostor, da je bilo med njim in stenami komaj dovolj mesta za človeka. Ta klavstrofobija je ključna za razumevanje Tutankamona. Vse tisto bogastvo je bilo stlačeno v majhno, verjetno nadomestno grobnico. Kralj, ki je umrl nepričakovano, ni imel pripravljene palače pod zemljo. Bil je pokopan v naglici, skoraj improvizirano, a s takšnim bliščem, da je osupnil moderni svet.

Carter je kasneje priznal, da se je v tistem trenutku počutil kot vsiljivec. To je redek preblisk arheološke vesti. Odpirali so plast za plastjo, kot nekakšno megalomansko zlato matrjoško, dokler niso prišli do tistega, kar so vsi čakali: do neokrnjenega sarkofaga. V tistem trenutku Carter ni bil le znanstvenik, bil je vlomilec v večnost.

Medijski cirkus in rojstvo mita o prekletstvu

Kar se je dogajalo zunaj grobnice, je bil morda še večji spektakel. To je bila prva prava globalna medijska mrzlica. Ker je Carnarvon prodal ekskluzivne pravice časopisu The Times, so bili vsi ostali novinarji prisiljeni v »ustvarjalno« poročanje. In ko novinarji v puščavi nimajo vsebine za zgodbo, si jo izmislijo.

Tako se je rodilo famozno »faraonovo prekletstvo«. Ko je Carnarvon le nekaj mesecev kasneje umrl zaradi banalne okužbe po piku komarja, je svet doživel kolektivno histerijo. Luči v Kairu naj bi ugasnile, psi v Angliji naj bi tulili. Z uredniškega stališča je to briljanten primer množične manipulacije: ljudje so preprosto hoteli verjeti, da se starodavni bogovi maščujejo. Nihče pa ni maral poudarjati dejstva, da je Carter, glavni »grešnik«, dočakal 64 let in umrl v miru.

Prekletstvo je bilo v resnici le moralni obliž za zahodno civilizacijo, ki je v svojem kolonialnem zanosu brez sramu brskala po tujih grobovih. Potrebovali smo zgodbo, ki bi nam rekla, da nekaterih mej ne smemo prestopiti brez kazni.

Več kot le 11 kilogramov zlata

Danes nas pogosto zaslepi teh 11 kilogramov čistega zlata, iz katerih je skovana slovita pogrebna maska. A resnična teža tega odkritja ni v plemenitih kovinah. Je v drobnih, skoraj banalnih predmetih: v košari s suhimi figami, v cvetju, ki ga je nekdo položil na krsto, v otroških sandalih. Ti predmeti so Tutankamona humanizirali.

Iz nedostopnega boga so naredili ranljivega fanta. Danes vemo, da je bil plod incesta, da je šepal, da ga je mučila malarija in da se je verjetno boril za vsak vdih. Vse tisto zlato okoli njega ni bilo razkazovanje moči, ampak obupan poskus, da bi krhkost telesa nadomestili z nečim, kar ne strohni. Ta človeška nota je tista, ki odmeva skozi stoletja.

Carterjeva pedantnost je, kljub kritikam na račun njegovega značaja, rešila to dediščino. Če bi grobnico našli leta prej, bi bili predmeti danes razpršeni po policah zasebnih zbirk. Tako pa imamo celovito sliko trenutka, ki se je ustavil pred tri tisoč leti. Egiptologija se je takrat naučila, da ni vse v lovu na trofeje, ampak v ohranjanju konteksta.

Razmislek za konec

Ko danes Tutankamon leži v tisti sterilni stekleni vitrini v sobi s klimatsko napravo, se ne morem znebiti občutka protislovja. Po eni strani smo mu uresničili željo po nesmrtnosti – njegovo ime pozna več ljudi, kot ga je kdajkoli poznalo v starem Egiptu. Po drugi strani pa smo mu odvzeli tisti zadnji mir, ki je bil edini razlog za vse tiste zapletene pasti in stene.

Je arheologija dejanje spomina ali dejanje oskrunitve? Morda oboje hkrati. Carterjevo odkritje ostaja opomin, da preteklosti nikoli zares ne posedujemo. Vedno nam bo spolzela med prsti, pustila pa nam bo le – tako kot tisti prvi pogled v temo leta 1923 – občutek strahospoštovanja pred nečim, kar je večje od nas samih.