Skrivnost muzeja Gardner: Največji rop umetnin v zgodovini

Če se danes sprehodite skozi galerije muzeja Isabelle Stewart Gardner v Bostonu, vas bo ob pogledu na stene spreletel srh. Tam ne boste videli le vrhunske umetnosti, temveč tudi prazne, pozlačene okvirje, ki tam visijo kot nekakšni mrliški listi za ukradene mojstrovine. Ta nenavaden prizor ni plod umetniške instalacije, temveč neposredna posledica najbolj drzne tatvine v zgodovini Združenih držav Amerike, ki se je zgodila v času, ko je mesto še okrevalo po prekrokani noči.

Zgodovina tega datuma nas vrača v zgodnje jutro 18. marca 1990. Boston je takrat še dihal v ritmu pravkar končanega praznovanja dneva svetega Patrika, ko sta se pred stranskimi vrati muzeja v soseski Fenway pojavila moška v policijskih uniformah. Ura je bila 1.24 zjutraj. Varnostniku Ricku Abathu sta hladnokrvno pojasnila, da sta prišla zaradi prijave hrupa. To je bila usodna napaka mladega čuvaja; kljub strogim pravilom, da se vrat ne odpira nikomur, je nasedel prevari in ju spustil v stavbo.

81 minut, ki so šokirale svet umetnosti

Nadaljevanje zgodbe spominja na scenarij tretjerazrednega kriminalnega filma, le da so bile posledice resnične in katastrofalne. Lažna policista sta Abatha in njegovega kolega hitro obvladala, ju vklenila v lisice in jima z lepilnim trakom prelepila oči. Varnostnika sta končala priklenjena na cevi v kleti, roparja pa sta imela muzej povsem zase. Naslednjih 81 minut sta se sprehajala po dvoranah, medtem ko so senzorji gibanja vestno, a nemočno beležili vsak njun korak.

Najhuje je bilo v Nizozemski sobi v drugem nadstropju. Tam sta se storilca zadržala najdlje in pokazala svojo popolno odsotnost spoštovanja do umetnosti. Namesto da bi platna previdno odstranila, sta jih grobo izrezala neposredno iz okvirjev. Ob 2.45 zjutraj sta z naloženim plenom zapustila prizorišče. Šele čez dobre štiri ure je jutranja izmena odkrila zvezana sodelavca in poklicala pravo policijo, a sledi so bile takrat že zdavnaj ohlajene.

Kaj vse je izginilo v bostonski noči?

Seznam ukradenih predmetov je srhljiv. Odnesla sta trinajst del, katerih vrednost danes ocenjujejo na vrtoglavih 500 milijonov dolarjev. Med njimi sta bili Rembrandtova edina morska krajina, Kristus v viharju na Galilejskem jezeru, in Vermeerjev Koncert. Slednji je še posebej dragocen, saj na svetu obstaja le okoli 36 potrjenih del tega nizozemskega mojstra. Ta dan v koledarju je tako postal črna pika za svetovno kulturno dediščino.

Poleg omenjenih velikanov sta tatova pograbila še pet skic Edgarja Degasa, Manetov portret Chez Tortoni in celo starodavno kitajsko bronasto posodo iz obdobja dinastije Shang. Nenavadno je, da sta s polic odnesla tudi bronastega orla z vrha prapora Napoleonove garde, hkrati pa sta na stenah pustila dela renesančnih mojstrov, ki so vredna desetkrat več. To dejstvo preiskovalce že desetletja bega – sta bila roparja le najeta amaterja ali sta imela specifičen seznam naročnika?

Slepe ulice in mafijske povezave

FBI je v zadnjih treh desetletjih prečesal vse, od bostonskega podzemlja do mednarodnih preprodajalcev orožja. Preiskava je agente vodila do lokalnih mafijcev, kot je bil Robert Gentile, in celo do namigov o vpletenosti Irske republikanske armade (IRA). Leta 2013 je FBI sicer samozavestno naznanil, da so identificirali storilca, ki naj bi pripadala kriminalni združbi iz srednjega Atlantika, a se je zapletlo pri ključni podrobnosti: oba osumljenca sta bila takrat že pokojna.

Ker slik niso našli, imena domnevnih tatov pa nikoli niso bila uradno razkrita, primer ostaja ena največjih ugank kriminalistike. Današnji dan v koledarju vsako leto znova obudi upanje, da bo kdo spregovoril, sploh ker muzej za informacije, ki bi pripeljale do vrnitve del, ponuja neverjetnih 10 milijonov dolarjev nagrade. Preiskovalci se zdaj zanašajo predvsem na sodobno forenziko in upajo, da bodo sledi DNK na starih lisicah in lepilnem traku končno razkrile resnico.

Morda se zdi nenavadno, da prazni okvirji še vedno visijo na svojih mestih, a razlog tiči v strogi oporoki ustanoviteljice Isabelle Stewart Gardner. Zahtevala je, da zbirka ostane točno takšna, kot jo je zapustila leta 1903. Praznina na stenah je tako postala najmočnejši simbol tega, kar smo izgubili. Tega dne leta 1990 se je zgodil rop, ki nam še danes sporoča, da nobena ključavnica ni dovolj močna pred človeško predrznostjo. Kje so danes Rembrandt, Vermeer in Manet, ne ve nihče – morda v kleti kakšnega oligarha ali pa, kar je še huje, uničeni zaradi neprimernega shranjevanja.

Pomembni dogodki na današnji dan nas pogosto opominjajo na zgodovinske premike, a v primeru muzeja Gardner gre za opomin na izgubo, ki je ne more nadomestiti nobena zavarovalnina. Kaj se je zgodilo na današnji dan pred več kot tridesetimi leti, ostaja vprašanje za pol milijarde dolarjev, na katerega odgovor morda pozna le nekdo, ki se še vedno boji spregovoriti.