Sarajevski 1. marec: Praznik za ene, spomin na vojno za druge

Krvavi rojstni dan države, ki ga polovica naroda še vedno zavrača

Ko se danes sprehodite po sarajevski Baščaršiji, vas vonj po kavi in vrvež turistov zlahka zavedeta v občutek popolne normalnosti. A pod to površino še vedno tlijo delitve, ki so se zacementirale prav na prvi marčevski konec tedna pred dobrimi tremi desetletji. Bosna in Hercegovina ostaja država, kjer je zgodovina stvar interpretacije, ne pa dejstev, 1. marec pa je najbrž najbolj nazoren dokaz za to. Medtem ko v Sarajevu vihrajo zastave, je le nekaj kilometrov stran, v Lukavici, to povsem navaden delovni dan, ko ljudje z grenkobo gledajo proti prestolnici.

Leta 1992 se je v tistih dveh dneh, 29. februarja in 1. marca, lomila usoda celotne regije. Jugoslavija je takrat že razpadala po šivih; Slovenija in Hrvaška sta bili z nogo že zunaj, Bosna in Hercegovina pa je ostala ujeta v nemogočem položaju. Badinterjeva komisija je jasno sporočila: če želite mednarodno priznanje, potrebujete referendum. To je bil recept za katastrofo v državi, kjer so trije narodi živeli drug ob drugem, njihovi politični voditelji pa so gledali v povsem različne smeri.

Bojkot, ki je napovedal nevihto

Referendumsko vprašanje je bilo dolgo in zapleteno, a v bistvu je šlo za preprosto izbiro: samostojnost ali ostanek v krnji Jugoslaviji pod srbsko prevlado. Radovan Karadžić in njegova Srbska demokratska stranka (SDS) nista izgubljala časa z diplomatskimi odgovori. Srbe sta pozvala k bojkotu, v srbskih naseljih volišč sploh niso odprli. Kljub temu je na volišča odšlo 63,4 odstotka upravičencev. Rezultat je bila skoraj stoodstotna podpora neodvisnosti, ki pa je bila v očeh Srbov nelegitimna, saj so bili preglasovani.

Na terenu je vladala napetost, ki bi jo lahko rezali z nožem. Bošnjaki in Hrvati so praznovali, Srbi pa so se v ozadju že pripravljali na tisto, kar je sledilo. Politični prepad se je v trenutku spremenil v fizičnega.

Streljanje na poroki: iskra, ki je vžgala Sarajevo

Zgodovina se včasih zgosti v enem samem trenutku in za Bosno in Hercegovino je bil to incident na Baščaršiji, prav na zadnji dan referenduma. Pred Staro pravoslavno cerkvijo se je vila srbska poročna povorka. Ko so svatje razvili srbsko zastavo, je prišlo do prerivanja in streljanja. Nikola Gardović, ženin oče, je obležal mrtev, ranjen pa je bil tudi duhovnik Radenko Miković. Za sprožilec je poprijel Ramiz Delalić - Ćelo, človek s sarajevskega asfalta, ki je kasneje postal eden od vojnih poveljnikov.

Ta dogodek je srbska stran izkoristila kot dokaz, da v novi državi zanje ni prostora. Že naslednje jutro, 2. marca 1992, so se prebivalci Sarajeva zbudili v drugačno mesto. Na ključnih križiščih in vpadnicah so stale barikade, zamaskirani oboroženci pa so nadzorovali, kdo sme v mesto. To niso bile več le politične igrice, ampak uvertura v vojno.

Diplomacija v senci ostrostrelcev

Medtem ko so se na ulicah kopičile vreče s peskom, je mednarodna skupnost igrala svojo birokratsko igro. Evropska skupnost je Bosno in Hercegovino uradno priznala 6. aprila 1992, ZDA pa dan kasneje. A to priznanje je bilo na terenu vredno malo. Jugoslovanska ljudska armada (JLA) se ni umaknila, temveč se je prelevila v vojsko bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića.

Strateški hribi okoli Sarajeva so postali gnezda za topništvo. Alija Izetbegović je v predsedstvu poskušal rešiti, kar se je rešiti dalo, a obroč se je neusmiljeno zapiral. Začelo se je obleganje Sarajeva, ki je trajalo 1.425 dni. To ni bila le vojaška operacija, ampak sistematično uničevanje mesta, kjer so ljudje skoraj štiri leta živeli brez vode in elektrike ter pod stalnim ognjem s hribov.

Ena država, dva svetova

Danes, več kot tri desetletja kasneje, 1. marec v Bosni in Hercegovini še vedno deluje kot lakmusov papir za politično pripadnost. V Federaciji BiH je to državni praznik, dan neodvisnosti. Šole so zaprte, politiki polagajo vence na Kovačih, Sarajevo pa je odeto v modro in rumeno barvo. Gre za praznovanje suverenosti, ki je bila drago plačana.

Če pa prečkate entitetsko črto in vstopite v Republiko Srbsko, boste naleteli na povsem drugačno vzdušje. Tam je 1. marec delovni dan, politiki pa ta datum označujejo za začetek "srbskega trpljenja". Namesto tega Srbi vztrajajo pri 9. januarju, ko so leta 1992 razglasili svojo republiko, čeprav je ustavno sodišče ta praznik prepovedalo. Ta dvojnost je morda najbolj žalostna dediščina referenduma – država je na papirju ena, v srcih in koledarjih svojih prebivalcev pa ostaja razdeljena na dvoje.

Ramiz Delalić, človek, ki je s strelom na Baščaršiji pospešil pot v vojno, je bil leta 2007 ubit v mafijskem obračunu sredi Sarajeva. Njegova smrt je bila prav tako nasilna kot dogodki, ki jih je pomagal sprožiti, kar potrjuje, kako globoko so v tej regiji prepleteni kriminal, politika in vojna zgodovina.